Pustil sem jih kar nekaj časa, nisem imel stika z nikomer. Z menoj ni nikakršnih težav. Ko sem bil v Splitu, kjer sem osvojil vse, kar je bilo mogoče osvojiti, nisem želel podpisati pogodbe za več kot eno leto naprej. Če živite z ženo, ki je ne marate, če vozite avto, ki ga ne marate, in če morate prenašati trenerja, ki ga ne marate, je to nekaj najtežjega, kar se vam lahko zgodi.

Vedno sem šel na pošten odnos. V Splitu smo se usedli, se o vsem pogovorili, določili cilje in delali skupaj do junija naslednje leto, ko smo vse skupaj ponovili. In to je fantastično delovalo. Enako sem štiri leta delal v Unicaji in Limogesu. Tam bi po naslovu evropskega prvaka lahko kandidiral za župana, če bi želel. Tudi takrat sem podpisal za eno leto. To je to. Če ljudje, ki so me izbrali in me pripeljali, rečejo, da niso zadovoljni z mano, lahko takoj prekinemo pogodbo. Jutri, če je treba; sem prvi za to.

Ampak ne razumem pa ene stvari. Od kod takšni apetiti, če vemo dve stvari: to, da Slovenija še nikoli ni osvojila niti ene medalje na velikih tekmovanjih, in drugo, da nikoli doslej ni bila v težjem položaju, da toliko igralcev ni želelo ali moglo priti. Od kod potem tak optimizem? Tu je nekaj čudnega. Nimam čarobne palice. Nisem je imel niti v Splitu, ampak so morali Kukoč, Radja, Perasović in drugi dosegati koše in igrati dobro obrambo.

Selektor slovenske košarkarske reprezentance Božidar Maljković o premisleku KZS-ja pred podaljšanjem pogodbe. Vir: Ekipa.