Njihov uvod pod okriljem samostojne zveze je bil na začetku devetdesetih pravi "bum". Obetal je zelo zanimivo serijo tekmovanj, kjer so bili zelo dejavni tudi Slovenci. Toda pred olimpijskimi igrami v Naganu 1998 je bilo te radoživosti konec. Želja, da postanejo olimpijski šport, je očitno omejila radoživost, ki so jo premogli in jo danes vidimo zelo poredko. Še vedno jih ni malo, ki menijo, da je ta radoživost šla že iz športnih okvirov, toda sam jim pravim, da ko so tekmovali - deskarji, seveda -, so bili v prvi vrsti tekmovalci in še danes je tako.

Zakaj so deskarji morali v tuj hlev, se ve. Vpliv Mednarodne smučarske zveze in industrije, ki je vpeta v to, sta šla z roko v roki. Najbrž tudi kakšen evro od televizijskih pravic. Ampak, posledice se vidijo šele zdaj. Tekem v celotni sezoni je le sedem. Glavnega pokrovitelja tekmovanje nima, zraven ni Nemcev, ki držijo vse druge smučarske discipline pri življenju. Tudi na Rogli jim ni uspelo zbrati dovolj denarja za dvodnevni spored, ponudili pa so vsaj enodnevno druženje vseh najboljših in Rogla bo očitno ostala deskarska postojanka najboljših na svetu.

Dare Rupar je za Športno zgodbo na Valu 202 razmišljal o težavah deskarjev. Vir: Val 202.