Bili so tudi drugi časi in mi še zdaleč nismo bili tako obremenjeni z dolarji in evri, kot so to sedanje generacije. Pripadnost klubu je bila takrat na prvem mestu. Ne samo moja, ampak tudi tistih nekaj tujcev, ki so takrat igrali za nas. Bili so drugačni kot ti danes, za katere se ve, iz kakšnih razlogov prihajajo. To je pač prinesla globalizacija v športu in na to ne gledam kot na nekaj slabega.

Žal danes tiste pripadnosti ni več in je od teh tujcev tudi ne moremo zahtevati. Več bi jo lahko pričakovali od domačih igralcev. Pripadnost pomeni tudi, da se na treningih mečeš za žogo in ob kakšnih težavah ne vržeš takoj puške v koruzo. Tega je danes zagotovo manj. Pri zdajšnji Olimpiji takšno pripadnost izkazuje zgolj Sašo Ožbolt.

Lahko rečem, da smo, ko sem bil še član ekipe, veliko dosegli ravno skozi to pripadnost, ki je imela veliko zaslug tudi za našo uvrstitev na zaključni turnir Evrolige. Nihče ni bil ekstremno kvaliteten, a skozi kolektivni duh, ki nam ga je vsadil Zmago Sagadin, smo premagali marsikaterega nasprotnika, ki je bil objektivno boljši. Po letu 2000 je Olimpija postala druga institucija, igralci so se menjavali na vsakih šest mesecev.

Dušan Hauptman o razlikah v Union Olimpiji danes in nekoč. Vir: Ekipa.