Takrat so imeli povsem drugačno miselnost, takrat dopinga sploh niso pojmovali kot nekaj prepovedanega. S stališča njegovih rezultatov ga jemljem kot najboljšega med enakimi. S stališča človeka pa ga niti slučajno ne morem podpirati. Imel je željo po zmagi, imel je filozofijo "jaz sem najboljši, vsi ostali pa ste zanič". Meni se to ne zdi pravilen odnos.

Ko sem letos zmagal na svetovnem prvenstvu, je bilo za to treba veliko sreče. Vem, da fizično nisem bil najbolje pripravljen med vsemi 200 kolesarji na štartu. Vsi so trdo trenirali, vsi so se odrekali, šli v dežju na trening, po kosilu niso pojedli sladice. Vsak izmed njih bi si zaslužil stati na odru za zmagovalce, a tam je prostora samo za tri, majico svetovnega prvaka pa dobi le eden. Enkrat je na vrsti eden, drugič drugi, ne moreš ti vedno zmagati. To se mi niti ne zdi pravično in potrebno, da bi vedno isti zmagal. Potem več ne bi bili ljudje, ampak stroji. Šport bi s tem izgubil ves čar.

Obetavni slovenski kolesar Matej Mohorič je v oddaji Nedeljski gost na Valu 202 med drugim pripovedoval tudi o dopingu in Lanceu Armstrongu.