Liga Seha je prinesla vse tisto, kar smo pričakovali. Več recimo temu močnejših tekem, nekaj več gledalcev na tribunah, precej več televizijskih prenosov, kot smo jih bili vajeni, pa popolnoma konfuzen tekmovalni koledar in kopico tekem, ki so bile same sebi namen in v katerih bi zaman iskali vsaj najmanjši tekmovalni naboj.

/.../

Da ne bo pomote, Seha je naša realnost, in to kruta. Slovenski rokomet je ujet na nikogaršnji zemlji, sever in zahod nam vse bolj zapirata vrata, jug in vzhod nam ne dišita, a nam prav dosti drugega kot vračanje tja, od koder smo nekoč na vrat na nos bežali, niti ne preostane. Seha je nekakšno nujno zlo, čeprav bi se o tistem nujno vendarle dalo debatirati, ob tem pa se je težko znebiti občutka, da nas imajo tam doli malo za norca.

In za konec še nagradno vprašanje. Kdo vse bo v prihodnji sezoni nastopal v ligi Seha? S koncem sezone se namreč tradicionalno začne tudi kupčkanje, pregovarjanje, licitiranje, kdo bi in kdo ne bi, kdo lahko in kdo ne more, kriteriji so pri tem misterij, mislim pa, da bo v nasprotju s pisanjem že prej omenjenih hišnih novinarjev vrsta pred vrati vse krajša, da jim bo ta v mastni papir od bureka zavita kvazi mini bundesliga vse manj dišala. Nekateri bodo raje lačni in težko bi jim zameril; prstov si na sončni strani Alp v tej prvi sezoni s slovensko udeležbo vsekakor nismo oblizovali.

Novinar športnega časnika EkipaSN Miha Andolšek se v torkovi kolumni sprašuje o smislu regionalnega rokometnega tekmovanja, Lige Seha, v katerem sta letos nastopala Celje Pivovarna Laško (5. mesto v rednem delu) in Gorenje Velenje (6. mesto). Liga Seha se bo končala z zaključnim turnirjem v Brestu, na katerem bodo igrali Vardar, Zagreb, Veszprem in Meškov Brest; EkipaSN.