Vzrok je v bistvu zelo preprost: dobro so zasidrani in plačani v elitnih ekipah, tekmujejo pa na največjih dirkah. Kakovostna slovenska ekipa jim tega ne bi omogočila. Brajkovič je, denimo, nekaj let čakal na priložnost, da na Touru postane pomemben igralec. Če bo šlo vse po načrtih, bo letos v RadioShacku prevzel vlogo prvega moža, ki sta jo v preteklosti imela pod Bruyneelovo taktirko Lance Armstrong in Alberto Contador.

V Lampreju in Liquigasu se zelo dobro zavedajo potenciala Špilaka, Boleta in Korena na klasikah, kakršne so Dirka po Flandriji, Pariz-Roubaix, Liege-Baston-Liege, Amstel Gold Race in Milano-San Remo. Kakovost najboljših slovenskih kolesarjev, katerih tržna cena se z uspehi nenehno dviga (ta čas se giblje od 250.000 do 600.000 evrov), je nedvomno močno prerasla finančne zmožnosti domačega okolja.

Novinar Vito Divac o sanjah slovenskih kolesarskih zanesenjakov, da bi v Sloveniji nekoč ustanovili profesionalno kolesarsko moštvo, v katerem bi nastopali vsi najboljši domači kolesarji. Vir: Nedelo.