O odhodu iz Iraka Khalid Nasif pravi: "V tistem času se je začela vojna med Irakom in Iranom. Odločitev je sprejela moja družina, starši in starejši brat. Dejali so, pojdi zaradi varnosti. Postavljalo se je vprašanje, kam naj gremo. In odločitev je padla, da sta Jugoslavija in Tito vrata v Evropo in svet. Zato sem iz Bagdada odletel v Beograd, kjer sem ostal pol leta in se učil srbohrvaškega jezika."

Iz Beograda ga je pot peljala v Zagreb, kjer je študiral. Naslednja točka pa je bila Slovenija, kjer je bil v zadnjih letih nepogrešljivi član atletske reprezentance. O tem, zakaj se je zapisal kraljici športov atletiki, pa Khalid Nasif pravi: "Atletika je moja ljubezen in sam se imam za atleta, saj sem treniral že v Bagdadu in tudi v Zagrebu med študijem. Moja disciplina je bil tek na 800 metrov, svojega najboljšega rezultata pa ne želim izdati, ker bi bilo malo smešno. Atletika me drži, je individualni šport in skozi atletiko sem se razvijal tudi kot fizioterapevt. Zakaj? Zato, ker je tu več različnih disciplin. Vsaka ima svoje specifične poškodbe. Zato trdim, da bi vsak terapevt, ki dela v športu, moral na začetku delati v atletiki, ker pri atletiki spoznavaš poškodbe celotnega telesa."

Prav gotovo je za vsakega fizioterapevta največje darilo in potrditev dobrega dela, da športniki na tekmovanjih ne čutijo nikakršnih bolečin. Je pa vsekakor lepo, ko se osvajajo tudi odličja. Khalid Nasif se najprej spomni uspehov slovenskega rekorderja v metu kladiva in olimpijskega prvaka Primoža Kozmusa.

"S Primožem sem doživel res lepe trenutke. Nikoli ga nisem imel za atleta, ampak bolj za mlajšega brata. Primož ni bil samo vrhunski atlet, ampak je izjemen športnik ter še posebej človek. Sodelovati sva začela še pred Pekingom leta 2008 – že prej, kakšni dve, tri leta, ko so ga želeli operirati zaradi bolečin v hrbtu ter v kolenu. Z njegovim trenerjem Vladimirjem Kevom smo ga takrat dobesedno dvignili od mrtvih, nato pa je leta 2007 v Osaki osvojil srebrno medaljo."

Nasif je zdaj vodja medicinskega osebja v Čatežu. Vsakodnevno se srečuje s poškodbami kolen. Izjemen je podatek, koliko poškodovanih kolen je šlo že skozi njegove zlate roke. "Ravno pripravljam doktorat s področja rehabilitacije kolen, največ je križnih vezi. Zdaj sem že okoli številke 11.800 kolen."

Nasif je sodeloval s številnimi športnimi zvezami in športniki, a vendarle je največ svojega časa posvetil svoji veliki ljubezni atletiki. Praktično ni atletinje ali atleta, ki ne bi potreboval njegovih uslug. Slovenska rekorderka v troskoku Marija Šestak o njem govori z izbranimi besedami.

"Velikokrat smo se ustavili pri Khalidu, če ni bilo kaj tako, kot bi moralo biti glede poškodbe. Moram pa priznati, da ga poznam že od leta 2002, ko sem še nastopala za Srbijo in sem imela težave s stopalom, ki jih je rešil. Potem sva sodelovala v letih moje kariere v Sloveniji in tudi še zdaj, ko sva v nekoliko drugačnih vlogah spremljevalcev. Khalid je poleg vsega zadolžen tudi za dobro vzdušje. Upamo, da bo še malo vztrajal, ker brez njega ne bo isto. Lahko rečem, da ima zlate roke in zlato srce."

Prav tako pa se je ob omembi imena Khalid Nasif pred odhodom na letošnje evropsko dvoransko prvenstvo v Apeldornu na Nizozemskem nasmehnila Neja Filipič, ki ji je tudi velikokrat pomagal pred tekmovanji.

"Khalid me je v bistvu že ob mojem reprezentančnem debiju vzel pod svoje okrilje, ker z menoj ni bilo takratne moje trenerke. S svojo toplino se me je takoj dotaknil. O njem lahko govorim samo in zgolj pozitivno. Vedno poskrbi, da se še posebno mlajši v reprezentanci počutijo dobro in domače. Tam je vedno, ko ga potrebuješ."

Podobnih mnenj različnih športnic in športnikov o Khalidu Nasifu bi lahko našli veliko. Prav tako zavzeto kot z atletinjami in atleti pa se posveča tudi drugim ljudem, ki prihajajo v njegovo oskrbo v Čatež.