Klasika formule ena. Dirkanje po ozkih ulicah Monte Carla, s številnimi vzponi in spusti, za nameček pa še edina dirka, kjer morajo dirkači zapeljati v tunel. Vsekakor unikat v svetu motošporta.

Leta 1929 izžrebali štartna mesta
Gre za dirko z dolgo zgodovino. Prvo dirko za VN Monaka so izpeljali 14. aprila 1929. Glavni pobudnik za dirko ob pristanišču Monte Carla je bil bogati proizvajalec cigaret in predsednik Monaškega avtomobilskega kluba Anthony Noghes. Idejo je podprl tudi tedanji monaški princ Louis II. Na prvo monaško preizkušnjo so povabili 16 dirkačev, štartna mesta so izžrebali, denarna nagrada je bila sto tisoč francoskih frankov. Dirko je dobil Britanec William Grover-Williams, drugi je bil Francoz Georges Bouriano (oba Bugatti), tretji pa Nemec Rudolf Caracciola (Mercedes-Benz). Od 16 dirkačev jih je dirko končalo devet. Progo so od tedaj do danes spremenili petkrat.

Fangio dominanten na dirki leta 1950
Prvo dirko v Monte Carlu, ki je štela za svetovno prvenstvo formule ena, so organizirali leta 1950. Krog, dolg 3,181 km, so morali dirkači odpeljati stokrat. Že v kvalifikacijah (prvih pet mest so določili s četrtkovim treningom) je odlično formo prikazal Juan Manuel Fangio (Alfa Romeo), Argentinec je bil nato prepričljiv tudi na dirki, na kateri je za krog prehitel drugouvrščenega Italijana Alberta Ascarija (Ferrari), dva kroga je bil hitrejši od tretjeuvrščenega domačina Louisa Chirona (Maserati). Z zmago se je v skupnem seštevku za svetovno prvenstvo na vrhu izenačil z Giuseppejem Farino, ki je tistega leta naslov prvaka osvojil s tremi točkami naskoka.

Pol zmage že v kvalifikacijah
Če je na dirkališču v Montmelu (VN Španije) malo priložnosti za prehitevanje, jih je v Monaku še manj, saj je trasa zelo ozka, vsebuje pa tudi najpočasnejši zavoj v formuli ena. Dirkališče ima veliko vzponov in spustov, ozkih zavojev in ravnino, zaradi česar je to ena najzahtevnejših prog v formuli ena - in tudi proga, kjer pride spretnost dirkačev še toliko bolj do izraza. Trikratni svetovni prvak formule ena, Brazilec Nelson Piquet, je dirkanje na VN Monaka primerjal z vožnjo kolesa po dnevni sobi. Speljana je okoli slavnega pristanišča Monte Carla, v katerega sta do zdaj po trku zletela dva dirkača. Ena izmed glavnih posebnosti dirke v Monaku je vožnja skozi predor, ki dirkačem predstavlja veliko težav zaradi hitre spremembe v svetlobi. To je tudi eden najhitrejših odsekov steze, kjer je mogoče preseči 260 km/h.

Proga je dolga 3,337 km in je najkrajša na koledarju formule ena, sestavljena je iz 19 zavojev, nazadnje je bila spremenjena leta 2015. Najhitrejši krog (1:14,260) je leta 2108 z red bullom odpeljal Max Verstappen.

Ayrton Senna, dirkaški princ Monte Carla
Največ zmag na dirkah za VN Monaka, ki so štele za svetovno prvenstvo v formuli ena, ima Ayrton Senna. Legendarni Brazilec je bil nesporni 'kralj Monte Carla', dobil je 6 dirk, od teh kar pet zapored (1987, 1989-93). Eno zmago manj sta na drugem mestu dosegla Britanec Graham Hill (1963, 1964, 1965, 1968 in 1969) in Michael Schumacher (1994, 1995, 1997, 1999 in 2001). Med konstruktorji je najuspešnejši McLaren s 15 zmagami (1984, 1985, 1986, 1988, 1989, 1990, 1991, 1992, 1993, 1998, 2000, 2002, 2005, 2007 in 2008), drugi je Ferrari, ki jih ima devet (1955, 1975, 1976, 1979, 1981, 1997, 1999, 2001 in 2017).

Zmagovalci vseh dirk za VN Monaka: