Klub izpod Rožnika, ki spada v vse bolj razmajano družino športov, ki je pod klobukom Akademskega športnega kluba Olimpija, je včeraj izstopil iz elitnega avstrijskega razreda, kjer so v vseh teh letih domovanje našla tudi moštva iz Madžarske, Češke, iz Italije in iz Hrvaške.

Vsi ti so za zdaj zraven, oba naša nekdaj zelo ugledna kluba tudi na severnem delu Karavank pa sta zdaj družno nekje v nižjem razredu. Jeseničani imajo trenutno v tem okolju celo prednost, ker jih je avstrijska zaušnica čakala toliko prej. Olimpija, ki je v enem od svojih nastopov merila celo povsem na vrh, pa se bo v preostalem delu pomladi in poleti bojevala za svoje izhodišče.

Sumljivi posli v klubih Lige Ebel
Zeleno-belim so v Avstriji celo omogočili zelo dostojen odhod. Zapisano je, da tudi z možnostjo vrnitve brez pristopnega zneska. Obilo govoric, povezanih z ogromnim dolgom zagrebškega kluba, ki se pod avstrijski dežnik vrača izpod še precej večje strehe Kontinentalne lige, veliko ne pomaga. Dejstvo je, da Zagreb ostaja zraven, in to ne glede na to, da je v nekdaj do vrha polni Dvorani športov tudi vse manj obiskovalcev in da po aferi Agrokor pokroviteljev skoraj ni. O pranju ruskega denarja pri Znojmu smo tudi veliko slišali. Vse skupaj naj bi sicer potekalo v pralnici ruskega poslovnega sveta v Karlovih Varih, hokejski klub pa je bil več kot primerna kamuflaža za vse, kar je bilo treba obrniti. O tem, da so pri Bolzanu prste imeli vmes tisti bolj znani tiči iz Kalabrije, pa tako ali tako že skoraj vsi govorijo na glas. Tudi v urejenem svetu, kot je Avstrija.

Denarja za klube zmanjka
Toda edina grešnika sta slovenska kluba – njuna krivda je enostavno v tem, da se je najbrž precej denarja tudi zalepilo na prste tistih, ki si ga niso najbolj zaslužili na ledeni ploskvi. Obenem pa prihajata iz okolja, kjer je posluha za vrhunski moštveni šport vse manj. Denarna politika države do vrhunskosti v moštvenih športih je taka, kot je. Državnih podjetij, ki smejo in lahko dajo, ni na pretek - in seveda morajo hraniti šport na državni ravni. Za klube zmanjka, in se potem čudimo, zakaj po 20 letih od nastopa košarkarjev Olimpije na zaključnem turnirju Evrolige zdaj naši klubi ne morejo osvojiti niti pokala Alpe-Adria, kjer je bil naš prvak v finalu krepko slabši od slovaškega. Da ženskam v Jadranski ali pa Extra ligi kaže precej bolje, pa tako nikogar ne zanima. Čast, da poskušajo preživeti z evropsko elito, je ostala le še rokometašem Celja, odbojkarjem, ki so začeli na Bledu, in rokometašicam Krima.

Vsi risi so zrasli v slovenskih klubih
Hokejisti so možnost preboja v elitno Evropsko ligo imeli prek avstrijskega prvenstva. Za zdaj še ne vemo, ali se bo prenesla na domače prvenstvo, ki je vsako leto skromnejše. Zdaj so zadovoljni vsi tisti, ki navijajo za udeležbo v nižjem tekmovanju – Alpski ligi. Evropska hokejska Liga prvakov naj bi bila v naših glavah nekaj popolnoma nepotrebnega. Ampak vse bolj očitno je, da nam merila postavljajo drugi. Podobno kot na Jesenicah, se zdaj pri obeh ali vseh Olimpijah, ki so, morajo najprej zmeniti, kdo bo vodil igro. Če kdo misli, da je časa dovolj, se moti. Naš klubski hokej se v mednarodnih okvirih precej zgubi že v uvodnem obdobju celinskega pokala. Poteze morajo biti zares hitre in odločne – za uteho pa nam ostaja uživanje v majskem svetovnem prvenstvu z našimi. In prav vsi risi so zrasli v slovenskih klubih. Očitno v času navideznih debelih krav, ki so zdaj precej oslabele. Oba hokejska kluba ne bosta živela niti od morebitnih dveh, treh ali štirih derbijev več. Če ne bo prave strategije, predvsem pa denarja, da se le-ta izvaja, bomo najbrž prej govorili o še slabšem stanju kot pa o zasuku na bolje.