Zadnji odcep pred karavanškim predorom, Jesenice zahod. Cilj enočlanske odprave ni železarsko mesto, ki z zeleno prestolnico tvori dvoedini slovenski športni fenomen, zaradi katerega hokejski guruji med Vancouvrom in Vladivostokom - če smo privoščljivi - zadnja leta dokaj nervozno grizejo gumijaste ploščke. Največjega med fenomeni je gotovo dala Hrušica. Jeseniško predmestje, ki se vzpenja v južna pobočja Vršičev in Snežana, se te dni samovoljno odreka statusu krajevne skupnosti in postaja "kraljevina".

"Stanko" prihaja v Slovenijo
Nočna ura in sredina delovnega tedna za dobrih sto - kar pri slabih 2.000 prebivalcev ni zanemarljiva udeležba - budnih in vztrajnih ne povzroča skrbi o morebitni četrtkovi nezmožnosti za delo ali šolanje. Temperatura v ozki dolini je kljub bližini koledarskega poletja neprizanesljiva. Greje pa - poleg napitkov, ki jih minister za zdravje ne priporoča - bližina druge jutranje ure in začetek zgodovinske finalne serije, ki med domačini ne pušča dvoma: »Stanko prihaja v Slovenijo,« so si enotni v veselem pričakovanju in prepričanju, da bo Anže Kopitar na Gorenjsko prinesel Stanleyjev pokal.
Kar je seveda več kot mogoče: ker so Kopi in Kralji odlično začeli, ker ni nenavadno, da pokal igralec - resda ob posebnih priložnostih - lahko predstavlja tudi ob zasebnejših priložnostih … in ker je bil pokal od leta 2007 že trikrat v Afganistanu. Kot spodbujevalec bojne morale tamkajšnjih pripadnikov Nata. In zaradi navedenega je torej možnost, da pride tudi na Hrušico, več kot verjetna.
»Do fuzbala mora biti konec"
Malo pred tekmo. »Je ekran dovolj velik?« goste za dobrodošlico povprašuje eden izmed odgovornih v hrušiškem Kulturno-športnem društvu, ki je v teh dneh na svoja ramena prevzelo odgovornost za hokejsko bedenje pod milim gorenjskim nebom. Projektor bo tako živo sliko z one strani luže na platno zavidljivih, večmetrskih dimenzij prenašal do največ 13. junija, ko naj bi bila na sporedu morebitna sedma tekma med Kralji in Vragi. »Do fuzbala mora biti konec,« v rezultatsko učinkovitost hokejistov Los Angelesa ne dvomi domačin srednjih let, ki bi se ob porazu ljubljencev očitno rad ognil tudi časovni stiski ob sovpadanju hokeja z evropskim nogometnim prvenstvom, ki se na ukrajinsko-poljskem začne 8. junija.
Pred začetkom le še nočna različica Avsenikovega Robleka in … plošček je padel. Poznavalsko in umirjeno zbrani spremljajo dogajanje na severnoameriškem ledu. Komentirajo sicer vsako najmanjšo podrobnost, vsak dvignjen komolec, najkrajši oddrsljaj, menjavo, vratarjevo posredovanje … Počasni posnetki na ekranu tako postanejo odvečni, saj se analize kočljivejših dogodkov praviloma izkažejo za pravilne.
Hokej je večen
Zaradi razumljive nervoze igralcev obeh moštev se zdi, da v pogovorih na terenu vendarle prevladuje stanje jeseniškega hokeja, ki ni zavidljivo. A so prisotni pregovorno trmasti: »Hokeja na Jesenicah zaradi enega Kanalca ne bo konec.«

Ker je tekma z izjemo dveh golov in nekaterih priložnosti minila relativno mirno, ji večje pozornosti na tem mestu ne bomo posvečali. Če ste jo gledali, ste jo videli. Ali pa naknadno prebrali, kar je v našem centralnem uredništvu čez noč ustvaril MMC-jev »ajsmajster« Toni Gruden.

S prijetnega mraza v "toplo" službo
Bližala se je šesta jutranja ura, podaljški so bili vse bolj verjetni. Hrušiško občestvo se je prepolovilo, druga polovica pa je nestrpno pogledovala na uro in iskala elegantne načine za obolevanje s poljubno boleznijo, ki bi bila ravno prav akutna, da bi služila za pridobitev pravice do bolniškega nadomestila. »Jest bi že zdele mogu bit na šihtu, ejga. Vse ostale tekme mam spucane,« se je s prilagodljivim delovnikom pohvalil lokalni junak.
Kot bi Anže slišal prošnje prezeblih in zaposlenih. 69. minuta, sam proti kanadski vratarski legendi. In hladnokrven zaključek. In evforija njegovih sokrajanov. Iskrena, privoščljiva. V kateri ljudje lokalnemu hokejskemu junaku pripisujejo skoraj nadnaravne lastnosti in se obenem zavedajo, da so tudi sami del zgodbe.
Anže Kopitar je rano mladost preživel na Hrušici. In vzporedno z železom, ki se je v bližnjih obratih krepilo v jeklo, kalil svoj talent. Ter s tem jeseniškim zgodbam, kot tudi slovenskim, daje upanje na srečen konec. »Pa glej, da boš napisal pravilno: NA Hrušici, ne V Hrušici!« v slovo preventivno zakriči prijazen domačin. Dobrodošli zato na Hrušico tudi v prihodnjih dneh. Vražje bo. In kraljevsko.