Pred dobrim desetletjem smo reprezentančni uvod spremljali že dva meseca prej. Največkrat, še preden so se začela posamezna ligaška tekmovanja na stari celini. Tega termina zdaj ni več, je pa ob novembrskem ostal še februarski.
Zanimivo je, da v času teh reprezentančnih obveznosti vsa ligaška tekmovanja ne prekinejo svojih obveznosti. Posledično se v tem času tako tudi ne zberejo najboljše zasedbe posameznih držav.
Čeprav se v teh dneh igrata tudi turnirja prvega dela olimpijskih kvalifikacij na Kitajskem in v Luksemburgu, je zagotovo največ zanimanja za druženje štirih najmočnejših evropskih reprezentanc, ki se merijo v Helsinkih. Seštevek turnirjev, ki se pozneje preselijo še v Rusijo, na Češko in na Švedsko, že dolgo velja za neuradno evropsko prvenstvo.
V svetu reprezentančnega hokeja je tudi zelo stroga hierarhija, saj mednarodna zveza določi, kdo bo igral skupaj. Slovenci tako zdaj že nekaj let v tem obdobju moči merijo z že omenjenimi tekmeci, ki so vsi prej kot ne stalnica najelitnejšega svetovnega reprezentančnega razreda.
V njem je seveda nekajkrat gostovala tudi Slovenija, ki pa je bila na zadnjih svetovnih prvenstvih bliže C-razredu kot pa elitni šestnajsterici, ki je bila nazadnje skupaj na Slovaškem in bo naslednjo pomlad v Švici.
Tokrat se tudi izteka obdobje, v katerem so risom vodilni možje zaukazali igrati z Latvijci, Francozi in Belorusi. Koga jim bodo določili za naslednje obdobje, v tem času lahko le ugibamo.
Ampak glede na slovenske dosežke v zadnjih dveh, treh sezonah to skoraj zagotovo ne bodo tako odmevni tekmeci, kot so v teh dneh. Podobni turnirji potekajo še na Norveškem, kjer so le tri reprezentance, in na Poljskem. Na slednjem so zagotovo manj odmevne udeleženke kot v Liepaji ob Baltskem morju. Tistega v Nemčiji pa lahko samo opazujemo, saj o tem, da bi bili povabljeni na German Cup, lahko le sanjamo.
Že primerjava s tem, s kom se slovenski hokejisti lahko merijo v pripravljalnih tekmah pred osrednjim izzivom pomladi, pove veliko. Tedaj je tako močne tekmece, kot so zraven tokrat, težko dobiti. Da bi igrali z nekom iz prve osmerice svetovne lestvice, pa je treba močno odpreti denarnico, kar pri nas preprosto ni mogoče.
Časov, ko so k nam zavili tudi Rusi in Američani, že dolgo ni več. Načrt s svetovnim prvenstvom ob abrahamu tistega iz leta 1966 v Ljubljani, pa se je tudi izrodil zaradi "genialne" gradnje športne dvorane v Stožicah.
Posledično bo tudi prvenstvo skupine B prihodnje leto znova v Tivoliju. Še pred tem bomo februarja na Jesenicah tudi doma spremljali rise na prvem odrivu proti tretjem zaporednem nastopu na olimpijskih igrah.
Če se na koncu še enkrat vrnem v severnoameriško hokejsko ligo, kaže, da bi na tivolskem ledu pomladi znova lahko drsal tudi Anže Kopitar. Ampak pustimo zdaj to, Anže si vedno najprej želi čim dlje biti zraven v najbolj kakovostnem hokejskem tekmovanju na svetu. In šele takrat, ko teh možnosti ne bo več, se nam bodo logično povečali tudi apetiti. Navezo oče in sin Kopitar smo nazadnje spremljali na svetovnem prvenstvu v Ostravi pred štirimi leti in pol. Pred tem pa še ob izjemnem uspehu na olimpijskih igrah v Sočiju.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje