"Nekaj v našem hokeju je dobrega, drugače ne bi štirikrat igrali v elitni diviziiji. Preveč je v nas tega samouničevalnega nagona. Ni samo slabo, moramo povedati, kaj je dobrega in kaj slabega ter to spremeniti na bolje," je bil v pogovoru za MMC odločen Rudi Hiti, ki bo maja ob SP-ju elitne divizije v Švici dobil potrditev na svetovnem odru.

"Hokej mi je dal vse"
Za zgled, po kateremu bo Slovenija dobila nove Kopitarje, Jane, Vnuke ali tudi Hitije, je legendarni hokejski as izpostavil svoj blejski klub, kjer 81 naraščajnikov od HHD-ja Bled prejme zastonj celotno hokejsko opremo razen drsalk in palic. "Hokej mi je dal toliko dobrega in me res nič ne stane, če mu skušam vrniti vsaj malo tega," je 62-letnik obrazložil motiv za to, da ob najnovejši krizi krovne zveze postane član predsedstva in tako pomaga nemirni HZS-jevi barki v mirnejše vode.

Začetki na prostem
4. novembra leta 1946 rojeni Rudi se je zapisal hokeju nekako po "naravni" poti, saj so Hitiji živeli v Kurji vasi, kjer je zaradi senčne lege pod Mežaklo nastalo prvo jeseniško drsališče in kjer še danes domuje najuspešnejši slovenski hokejski klub Acroni Jesenice. Zvesto mu je sledil dve leti mlajši brat Gorazd in kmalu sta tvorila eno najudarnejših navez v zgodovini slovenskega hokeja. S 17 nastopi na svetovnih prvenstvih je Rudi še danes svetovni rekorder.

Vzrok večnega rivalstva
Leta 1969 se je zgodil pretres na slovenski sceni - z Jesenic, serijskih državnih prvakov, je k ljubljanski Olimpiji prestopila četverica Rudi Hiti, Slavko Beravs, Vlado Jug in Roman Smolej, s tem se je začelo večno rivalstvo in tista energija, ki poganja slovenski hokej naprej. Jugoslovanski hokej je postal domena dveh klub Jesenic in Olimpije, ki je tistega leta sredi Tivolija v finalu pokalnega tekmovanja sploh prvič premagala železarje (5:4).

Severna Amerika mu ni bila usojena
Ljubljenec ženskega občinstva se je poleti 1970 podal čez lužo - na pripravljalni tabor ga je povabil veliki Chicago. Takrat je v Ligi NHL sodelovalo samo 12 moštev, samo pet let predtem pa je v njej zaigral prvi in do takrat celo edini v Evropi vzgojeni igralec Šved Ulf Sterner.

Bolje v Olimpiji kot v Los Angelesu
Že na prvi pripravljalni tekmi Blackhawksov ga je v 2. tretjini plošček zadel v obraz. Diagnoza - zlomljena čeljust in pot domov. Dve leti pozneje je prišla ponudba iz WHA-ja, NHL-u konkurenčne lige. Pogodbo za tri leta je poslalo moštvo Los Angeles Sharks. Rudi jo je tudi zaradi strahu pred letenjem zavrnil, saj so se v Olimpiji po prvem naslovu državnih prvakov začeli zlati časi in je v dveh letih pri "zmajih" zaslužil več kot v ZDA.

Mogoče tudi sreča v nesreči
"Nisem imel te sreče, da bi res zdrav prišel v Severno Ameriko, a težko je razmišljati, kako bi se zdaj vse skupaj sukalo naprej," o preteklosti ramišlja Jeseničan, ki se je ustalil na Bledu.

"Predtem sem imel operacijo meniskusa, levo nogo sem imel 5 cm ožjo od desne, nisem bil povsem pripravljen, grozila je druga operacija. Nikoli ne bom vedel, za kaj je bila dobra ta poškodba čeljusti," je Hiti prepričan, da v ameriški avanturi tudi ni bilo vse samo slabo.

Po devize na južno Tirolsko
Ko je dopolnil 28 let - starostna meja po kateri je lahko športnik v Jugoslaviji zapustil domovino - se je odpravil z zahodnim sosedom. Po Allegheju se je znašel v Bolzanu, tradicionalnem hokejskem okolju. Z južnotirolskim klubom je v štirih letih osvojil tri državne naslove.

Nepozabna je epizoda iz sezone 1986/87, ko je igral tako v italijanskem kot jugoslovanskem finalu, en večer je igral za Bolzano, drugi za Jesenice. "Res sem v tistih dneh spal le eno noč, drugače sem preživljal ure v vlaku ali avtu. V Italiji sem ostal brez, z Jesenicami pa sem po 20 letih spet osvojil naslov jugoslovanskega prvaka," se nenavadnega obdobja spominja Rudi Hiti.

Maja med elitnih 200 hokejistov
Od leta 1992 do 1996 je kot prvi vodil "rise" in se v skupini C spopadal z Latvijo, s Slovaško in z Belorusijo. Pozneje je leta 2000 na kratko znova postal selektor, a je to funkcijo zaradi težav na zvezi hitro zapustil. "Je že tako, da sem bolj užival v vlogi igralca kot trenerja," je ugotovitev Hitija, ki bo sprejet med dvestoterico mož, ki so sooblikovali enega najprivlačnejših in najrazburljivejših moštvenih športov na svetu.

Najprej zdomec, nato graditelj in zdaj hokejist
Mednarodna zveza je leta 1997 po zgledu NHL-a ustanovilla svoj "hram slavnih", ki v skladu čedalje boljšega sodelovanja med najboljšo ligo na svetu in IIHF-om domuje v Torontu, v isti stavbi kot starejši in bolj znani hram slavnih Lige NHL. V tej zbirki je že en hokejist slovenskega rodu - Frank Brimsek - legendarni vratar Bostona (1939-49) je bil leta 1966 kot prvi (!) Američan vključen v hokejski hram slavnih.

Leta 2002 je bil kot prvi Slovenec v "Hall of Fame" sprejet Ernest Aljančič st., ki si je to čast zaslužil kot eden izmed začetnikov najhitrejše igre na Slovenskem, dolgoletni igralec in vzgojitelj novih generacij hokejistov. Aljančič sodi med tako imenovane graditelje (ang. builder) igre, ki so zaslužni za razvoj in napredek hokeja.

Toni Gruden