Kot nosilec črke C je popeljal soigralce do zlata in nazaj med elito svetovnega hokeja, ob tem pa je "Raza" prišel do 171. uradnega nastopa za slovensko reprezentanco. 32-letni krilni napadalec z Bleda zdaj lovi dosežek Eda Hafnerja, ki je za jugoslovansko hokejsko reprezentanco v 70. in 80. letih zbral 203 nastope na uradnih tekmah.
Kot veteran in vodja ekipe je dal svoj prispevek tako na ledu kot ob njem, zaradi česar je bil deležen številnih pohval selektorja Matjaža Kopitarja. Ob koncu prvenstva se je veseli kapetan razgovoril o Stožicah, naslednjih izzivih reprezentance in svojih osebnih načrtih: iskanju novega kluba in o bližnji poroki.

Cilj je dosežen - zmaga na turnirju in vrnitev med elito. Vaš pogled na SP?
Nastopili smo v vlogi favorita, kar ni najbolj tipično za Slovence. Prav je tako, prav, da spreminjamo stvari. Prvenstvo je bilo zahtevno, tekme še zdaleč niso bile lahke. Nismo se ustrašili, vedeli smo, kaj je cilj - pred polnimi Stožicami se uvrstiti v elitno divizijo. Ko se ozreš nazaj, izgleda dokaj lahko, a je bilo daleč od tega.
Na začetku se je veliko govorilo, da se bo pogrešalo Tivoli in vzdušje v preizkušeni hali.
Mogoče bolj vi novinarji, ker imate tam boljše sedeže. No, malo heca. Za nas je bilo zelo lepo, da je v tej večnamenski dvorani dobil priložnost tudi hokej. To je bil zadetek v polno. Polna dvorana na naših tekmah, tudi ostale so bile kar lepo obiskane. Najboljša "B skupina" do zdaj, tako da mi Tivolija nismo pogrešali. Mogoče tisto vzdušje na prvi tekmi, ko sediš ni bilo tako glasno, a na ledu se mi nismo mogli sporazumevati. Tudi na drugi tekmi, ko smo bili v težavah, je občinstvo naredilo svoje, nadaljevanje pa je bilo fantastično. Ko pogledaš fante, ko pojejo slovensko himno in cela dvorana poje s teboj, je ves trud poplačan.
Za konec sladka zmaga nad severnimi sosedi. Vaš komentar?
Gladka zmaga proti Avstriji (smeh). Avstrija ima širšo bazo kot Slovenija, več klubov, druga liga je kakovostnejša kot naša Slohokej liga. Treba je bilo dati vse od sebe, resda je pri njih nekaj igralcev manjkalo, a igrali smo doma, Stožice so bile polne in kaj drugega kot zmaga ni prišlo v poštev, ker ne bi bilo tako lepo, kot je zdaj.

S 171 nastopi za slovensko izbrano vrsto ste nov rekorder, kako gledate na ta dosežek?
Za zdaj sem dobil le rože, tako da ne vem, kaj to pomeni (smeh). Dolgo je obdobje, ko imam možnost biti zraven v reprezentanci. Govoril sem z gospodom, ki ga izredno cenim, in mi je dejal, da je čas v reprezentanci privilegij. Nima te možnosti vsak. Vsako sekundo, vsak trening moraš spoštovati to, ker zelo hitro se zgodi, da te ni več zraven. Lepo je biti s fanti, vsakič je enkratno doživetje.
Za nameček ste tudi kapetan zmagovitega moštva.
Na to črko C ne gledam s takšnim pomenom, kot bi mogoče gledal kdo drug. Garderoba je taka kot mora biti, saj notri res ni nobenih težav, tako da je lepo in enostavno biti kapetan.
Tudi Vi osebno ste odigrali odličen turnir in s tem ovrgli marsikatero kritiko.
Zelo hitro sem končal letošnjo klubsko sezono. V Sloveniji se vedno najde ogromno skeptikov, ki te zelo hitro dajo v nič. Ampak jaz črpam energijo iz teh negativnih ljudi, ki mi dajo en dodaten zagon. Ko smo z Beljakom ostali brez končnice, je bilo ogromno takih in drugačnih informacij. Trdo sem začel trenirati že dva dni po zadnji tekmi, tudi ko smo že začeli skupaj trenirati, sem bil na Bledu z vsemi mogočimi rekreacijskimi skupinami na ledu: ob osmih, devetih, tudi ob polnoči. Želel sem odigrati dober turnir v Stožicah, to je bil res velik motiv, a brez soigralcev mi kaj takega ne bi uspelo.
Sledi sezona novih velikih izzivov: februarja olimpijske kvalifikacije, maja SP elitne divizije.
Olimpijske kvalifikacije bodo velik motiv in izziv. Skrivnosti ni, nobeni generaciji v samostojni Sloveniji se še ni uspelo prebiti tja. Garderoba je krasna. Normalno je, da ko so uspehi, je vse super. A tudi lani, ko smo izpadli iz elite je bila garderoba zdrava in diha kot eno. To ni samo tista stvar, ki jo športniki prikazujejo za vas novinarje, ampak gre za dejansko stanje. Ko se to ustvari, lahko enkrat manjka en igralec, drugič drug, ta skupni duh pa gre naprej. To je velik, če ne celo glavni adut Slovenije na naslednjih pripravljalnih turnirjih, olimpijskih kvalifikacijah in svetovnem prvenstvu elitne divizije. Kaj, a ne bo nihče jokal? (smeh)
Soči 2014 je visoki cilj selektorja in HZS-ja, ali se Vi osebno vidite tam?
Dve leti nazaj je bilo zelo blizu temu, da bi mi nekdo končal kariero, tako da nikoli ne veš zagotovo, kaj se bo dogajalo s tabo. Imam veliko željo, imam motiv, da še vztrajam, treniral bom za to. So pa tukaj druge stvari, ni me strah, da ne bi dobil kluba, ga pa moram dobiti blizu doma. Energije je ogromno, samo premalo sem doma, kjer pa na to izredno lepo gledajo, so mi vedno stali ob strani, tako da bomo videli, kaj bo prineslo poletje.
Prihodnost Jesenic je negotova, vaš zdaj že nekdanji klub Beljak se močno krepi, Olimpija kljub uspehom nima močnega pokrovitelja.
Ogromno slabih stvari je bilo napisanih in izrečenih o Jesenicah, ampak danes ni čas za to. Normalno, da je veliko sprememb v Beljaku, ker je bila neuspešna sezona. Lepo je, da bi bila Olimpija še naprej močna, kot je bila letos, in da bi imeli tudi močne Jesenice. Ker brez Jesenic tega danes ne bi bilo!

Ali je za poroko z vašo Anjo naslednji teden že vse pripravljeno?
Poroka? Vse je že urejeno, ker imam toliko stvari v glavi, da če ne bi bilo urejeno, bi se mi še zmešalo.