Eden izmed najboljših slovenskih igralcev vseh časov je pred velikim številom novinarjev pojasnil razloge za konec kariere. 39-letni kapetan Tilie Olimpije je letos odigral sedem tekem v Ligi Ebel, v četrtek pa je vse presenetil s svojo odločitvijo.

Odločitev je bila težka
"Težko je bilo zame in za klub, a življenje gre naprej, hokej gre naprej. Igra je zmeraj močnejša in hitrejša," je še dodal priljubljeni "Rajc", ki je zeleno-beli dres nosil kar 17 let in bil sedemkrat državni prvak. V bogati karieri je odigral 639 tekem in prispeval 857 točk (476 golov in 391 podaj).

"Nič še nisem bil v garderobi, da bi govoril z igralci. Kmalu me čaka operacija nosu, zdaj me lahko še poslikate," se je v svojem slogu pošalil Vnuk, ki je letos sezono začel v prvem napadu s sijajnim Frankom Banhamom in Stevom Kellyjem, ki pa ima resno poškodbo in zelo verjetno ne bo več igral za Ljubljančane.

Vedno je rad zmagoval
"Veliko stvari mi je ostalo v lepem spominu. Najbolj sem se veselil vseh naslovov prvakov, teh pa je bilo kar nekaj. Vedno sem rad zmagoval. Verjetno bom ostal v hokeju, a je težko govoriti v kakšni funkciji. Celo življenje je bilo povezano s hokejem, zato si težko predstavljam, da bi zdaj kar pozabil na to," je še dodal. V naslednjih mesecih se bo posvetil družini, saj je pred kratkim dobil drugega otroka.

V klubu so mu podarili zadnji bel dres s številko 24 in njegovim imenom. Zadnji zeleni dres, s katerim je odigral zadnjo tekmo 27. septembra proti Albi (2:3), je podaril svoji mami, najzvestejši navijačici v vseh letih kariere.

Izjemen uspeh s Feldkirchom
Vnuk je bil član Olimpije že v sezoni 1987/88, v Sloveniji pa se je preizkusil še v Celju, na Bledu, pri Alfi in na Jesenicah, a večino kariere je preživel v Tivoliju. V tujini je eno sezono nastopal v kanadski ligi WHL za Medicine Hat Tigrese, štiri v avstrijskem Feldkirchu, kjer je z evropskim naslovom leta 1998 dosegel tudi enega največjih uspehov v karieri, ter eno v Beljaku.

Nepozabni trenutki z izbrano vrsto
Za slovensko reprezentanco je igral na enajstih svetovnih prvenstvih, leta 2001 pa je bil eden izmed najbolj zaslužnih za prvi preboj med elito svetovnega hokeja. "V reprezentanci je bilo nekaj nepozabnih tekem pred polnim Tivolijem. Drugače pa so bile čudovite vse tekme, na katerih smo zmagali. Nastop med elito je bil tudi čudovit, a je bil daleč od doma." Dotaknil pa se je tudi odnosov s predsednikom zveze Ernestom Aljančičem: "To je zgodovina. Imela sva ogromno bitk, jaz sem bil kapetan, on predsednik. Ampak mislim, da sva jih tudi veliko rešila v prid hokeja. Zdaj bodo to delali drugi."

Še ga bomo videli v Tivoliju
"Drugo leto bom poklical igralce, ki so zaznamovali mojo kariero. Bilo jih je kar precej in upam, da se nam obeta še en spektakel, na drugi strani pa bo verjetno Olimpija. Upam, da bom takrat še zadnjič drsal pred polno dvorano Tivoli," je poslovilno tekmo (verjetno avgusta) napovedal Vnuk. Odslej v Olimpiji nihče več ne bo nosil številke 24, dres s to številko pa bodo obesili pod strop dvorane Tivoli, ki je bila Vnukov drugi dom.

"Doma sem čez cesto in najlepše je igrati doma. Tivoli se me še ne bo rešil," je zaključil Vnuk, ki bo hokej z veseljem še igral za rekreacijo ali v priljubljeni nočni hokejski ligi ze veterane.