Še prej pa bodo na Danskem na mizi tudi vstopnice za nastop na olimpijskem turnirju, ki je še edina neizpeta želja slovenskih hokejskih generacij.

V novembrskem terminu evropskega hokejskega izziva že dolgo nismo spremljali predstav na tako visoki ravni, kot so nam jo v teh dneh pred martinovim pripravili avstrijski, francoski in seveda tudi slovenski oklepniki.

Prva dneva pogrešali nekaj več gledalcev
Morda smo v Tivoliju pogrešali nekaj več gledalcev, predvsem v četrtek in petek, saj smo konec koncev prvič skupaj pri delu v članski vrsti videli oba NHL-igralca iz naših koncev Anžeta Kopitarja in Jana Muršaka. Pred leti sta skupaj že igrala na doma pripravljenem prvenstvu mladih reprezentanc na Bledu. Resnici na ljubo smo po večini tedaj razmišljali, da bo Anžetu vsekakor uspel preboj med najboljše prek Atlantika, Jan pa je lepo večino presenetil. Je pa doživel svoje sanje, kar večini seveda ni usojeno.

Muršaku ob koncu sezone poteče pogodba
Razumljivo si oba v prvi vrsti želita, da bi se najmočnejša liga na svetu začela čim prej. Anže bi si želel braniti Stanleyjev pokal s svojimi Kralji, morda pa čez Atlantik še bolj vleče Jana, ki si želi novega dokazovanja pri Rdečih krilih. Posebej zato, ker mu ob koncu leta poteče pogodba, in to ne glede na to, ali se bo sezona NHL igrala ali ne. Trenutno so pogovori že precej umaknjeni od oči javnosti in to je najbrž dober znak, da se bo na severnoameriških tleh le začelo. Časa je zagotovo še dovolj, tudi nekateri največji pokrovitelji pa so že dvignili obrvi in ob tem so se zganili tako lastniki klubov in lige kot tudi igralci.

V preteklosti že pet olimpijskih nastopov
Če nas je Anže Kopitar na začetku septembra pred za mnoge presenetljivo potjo v švedsko drugoligaško Moro brez težav obveščal o tem, kakšno delo opravljajo pogajalci sindikata igralcev, je bil v teh tivolskih dneh okrog tega v največji meri zelo redkobeseden. Tudi igralci starejših generacij, novih 11 so včeraj sprejeli v slovensko hišo slavnih, so v en glas pritrdili temu, da smo v teh dneh v hramu slovenskega športa spremljali najboljšo slovensko vrsto vseh časov. Če pogledamo, da je tu igral zmagovalec severnoameriške lige, lahko temu brez težav pritrdimo, toda ne smemo mimo tega, da je slovenski hokej, pa čeprav nekdaj odet v drese prejšnje skupne države, vedno znal ponuditi zelo dostojne zasedbe, ki so se znale kosati z najboljšimi. Pet olimpijskih nastopov so opravili slovenski hokejisti, ki na prsih niso nosili risa. Prav zaradi omenjenih predhodnikov, pa ne samo tistih iz hiše slavnih, se je slovenski hokej prebil do tega, kar ima trenutno.

Prihodnost ne obljublja nič dobrega
Bolj skrbi pogled v prihodnost, ki je že danes kruta realnost našega hokeja. In če bo šlo v smeri, ki prevladuje trenutno, se v desetletju, ki je pred nami, ne ponuja veliko dobrega. Vsi, ki so dovolili zapreti Podmežaklo, pa mirno hodijo naokrog in še naprej tvezijo svoje. In tudi fantje, ki so nekdaj nosili zeleni dres, so včeraj vse prevečkrat opozarjali, da brez Jesenic tudi Olimpije ne bo in posledično vemo, kaj sledi. Ampak opustimo te črne slutnje, saj je vendarle martinova nedelja.