Zdaj 37-letni Dravograjčan je že končal športno pot, v kateri je šest sezon preživel v najmočnejši ligi na svetu, kjer je igral za Houston, New Orleans in New Jersey. Čeprav je bil do zdaj izbran najvišje med Slovenci, je tudi Nachbar izkusil, kako težko se je uveljaviti v NBA-ju. Kar nekaj časa je potreboval, vmes je imel tudi precej smole, da si je izboril svoje mesto.

Pred vrati je sicer letošnji nabor, na katerem je eden izmed glavnih zvezdnikov Luka Dončić, ki bo zagotovo popravil Nachbarjevo 15. mesto. Boštjan za nadarjenega slovenskega košarkarja pravi, da verjame, da je že pripravljen na NBA, čas pa bo pokazal, ko bo dobil priložnost, če ima prav.

V intervjuju je Nachbar opisal draft leta 2002 in zakaj se je leto pred tem z nabora odjavil, spomnil se je tudi prvih let pri Houstonu, za konec pa spregovoril še o Dončićevih možnostih v NBA-ju.

Leta 2002 ste bili izbrani kot 15. na naboru, kar je še vedno najvišje med vsemi Slovenci. Kaj je prva asociacija, ko vam kdo omeni vaš nabor?
Zagotovo so to zelo lepi spomini. V bistvu bi lahko rekel, da gre za kombinacijo več občutkov, prvi, da je to res lep dosežek, drugi pa ta, da se s tem šele začenja neka prava pot oziroma res trdo delo. Moja – tako kot verjamem, da večine, če ne vseh mladih košarkarjev – želja in cilj sta bila igranje v NBA. Ko si enkrat draftiran, pa veš, da to postane realnost. Ko sem šel na nabor, je bilo za mano nekje deset let resnega treniranja, to pa je bila potem neka taka zgodnja stopnička, da nekaj dosežeš. Seveda je vse povezano z lepimi občutki in spomini. Da sem dosegel sanje, to je neka prva asociacija na draft.

Verjetno vam je še posebej v spominu ostal trenutek, ko je komisar lige David Stern poklical vaše ime in ste se mu pridružili s čepico novega kluba na odru.
Seveda, to je res en tak slavnosten dogodek. Res je nekaj posebnega, ko si tam v dvorani, kjer je še drugih 60 ali 70 mladih igralcev, vsi z istimi željami in cilji. Ko komisar lige pokliče tvoje ime, je poseben trenutek. Do takrat je vse mogoče. Sicer veš, da boš izbran, ampak tebi se takrat življenje drastično spremeni. Treviso je bil pred tem dve leti praktično moj drugi dom in ta bližina doma je bila prisotna, saj sem bil od družine oddaljen nekaj ur vožnje z avtom. Potem na draftu čakaš, kdo te bo izbral. Tvoja kariera je v rokah drugih, ne glede na to, koliko lahko prek agenta morda poveš želje, v kateri klub bi želel iti oziroma kaj misliš, kam bi najbolj sodil. Vseeno je nabor tako narejen, da drugi izberejo tebe, ne ti njih. Takrat ti je potem določeno pot izberejo drugi. Čez noč izveš, kam se boš selil, da greš na drugo stran sveta v petmilijonsko mesto, da boš igral z zvezdniki Lige NBA … To je tak trenutek, ki veliko spremeni. Seveda ga nikakor ne morem primerjati z rojstvom otroka ali poroko, vendar pa sodi med te dogodke, ki ti spremenijo življenje.

Za izbor prve runde, ko so potem izbrali ves, so Rocketsi tedaj menjali Hakeema Olajuwona. Ste sicer pred naborom vedeli, da bodo izbrali vas?
Houston je imel že vso sezono ta izbor, ki je bil potem 15., in ga ni hotel dati stran. Hotel je obdržati dva izbora v prvi rundi. Nato so imeli prvega, ko so izbrali Jao Minga, in 15., ko so mene. Vem, da me je Houston tedaj spremljal vso sezono. V tej zadnji sezoni v Trevisu je bil tudi Rudy Tomjanovich na nekaj tekmah. Vem, da je bil na Final Fouru v Bologni. Interes je sicer pokazalo več klubov in sem imel nekaj opcij. Vedel sem, da bom izbran med 11. in 19. mestom. 11. je izbiral Washington, kjer sem bil na individualnih treningih in je bila možnost, da odidem tja, sicer majhna, toda vseeno je bila. Potem je bil 15. Houston, kjer so mi na teh "workoutih" dejali, da me bodo izbrali, razen če se zgodi kaj drastičnega in bi kakšen igralec, ki naj bi bil po napovedih izbran med prvimi desetimi, padel na to mesto.

Mislim, da je bil pri njih na seznamu višje od mene le Caron Butler, saj so iskali krilo. On je bil potem deseti. Opcija je bila, da bi ga, če bi on padel na nižja mesta, izbrali pred mano. 19. pa je bil Utah, ki je mojemu agentu zagarantiral, da me izbere, če bom tedaj še na voljo, ne glede na to, kdo je še prost, tudi če bi bil Jao Ming (smeh, op. a.). Vedel sem, da nižje od 19. mesta ne bom šel. Bilo pa je seveda vse mogoče in na koncu sem bil torej 15. Mesto za mano je bil izbran Jiri Welsch, s katerim sva bila skupaj tam na draftu. Njega mislim, da je izbrala Philadelphia in je bil še isto minuto praktično zamenjan v Golden State. Hočem povedati, da je, tudi ko si izbran, ogromno teh mini menjav. Možno je, da te ekipa, ki te izbere, že v uri ali dveh tisti večer menja naprej.

Tako kot potem vidimo, kako najprej prejmejo igralci eno čepico in jo že kmalu zamenjajo za drugo.
Tako je. Se spomnim, da je bil Jiri izbran, je šel do Sterna, mu segel v roko, nato pa, ko je prišel v zakulisje, so mu dali v roke že drugo čepico, ker so ga menjali. Taki so primeri. To se dogaja, sicer jih ni zdaj res veliko, a se zna zgoditi. Zato ima ta nabor tudi svoj čar in je tako zanimiv.

Kakšne so bile vaše želje glede kluba? Ste imeli preference, ali vam je bilo vseeno?
Zelo sem si želel iti v Houston, saj je bila to takrat taka mlada ekipa v vzponu. Čeprav, če bi danes izbiral, bi moral počakati še eno leto v Evropi. Mislim, da sem morda šel malce prehitro v NBA. Ob koncu sezone sem tedaj imel veliko smole, ko sem imel tisto poškodbo kile. V bistvu sem na prvo sezono, ko je treba priti maksimalno fizično pripravljen, prišel zelo slabo pripravljen, saj mesec ali dva preprosto nisem smel trenirati nič. Nisem smel biti izpostavljen naporu. Takoj sem bil deset korakov zadaj in sem potreboval res večji del prve sezone, da sem nekako psihično in fizično dozorel, da sem lahko igral v NBA. A nikoli ne veš, kaj bi bilo, če bi ostal. Na koncu je že moralo biti tako. Vem le, da je Houston tedaj zelo vztrajal, da pridem takoj. Imel sem še pogodbo z Benettonom, a je Houston vztrajal, da pridem, oziroma je bil pogoj, da me izberejo kot 15., če pridem takoj. Tak je bil dogovor med Benettonom, agentom in Houstonom že prej. Jaz sem si to tudi želel, tako da ni bilo nobenih nesoglasij ali kakšnih problemov, vse je bilo že dogovorjeno.

Vi ste bili izbrani tik za t. i. "lottery picki". Vsi ti košarkarji so deležni velike pozornosti. Čeprav ste odlično igrali za Benetton, ki je bil med boljšimi v Evroligi, je bilo to vseeno za vas takrat nekaj popolnoma novega, nekakšen prvi stik s profesionalizmom na najvišji ravni?
Seveda, nedvomno je to drug svet. Takrat je bila Evroliga, sploh glede tega, precej korakov zadaj. Bilo je drugače, kot je zdaj, ko je mnogo bolj medijsko podprta, to je treba povedati. Internet vse spremeni. Mladi zdaj na telefonih vidijo igralce, akcije, statistiko … Včasih tega ni bilo. Evroliga je bila dejansko precej zadaj in razlika je bila velika, zdaj pa se manjša. Medijske pozornosti, ki so je te mladeniči deležni v najboljših evropskih klubih, bo tam več. To je zagotovo, a ne bo tak šok. Mi smo bili z Benettonom italijanski prvaki in igrali na Final Fouru, pa sem imel morda en intervju na 14 dni. Danes je v najmočnejših klubih medijska pozornost bistveno večja. Zahteva pa to v NBA-ju nekakšno prilagoditev. Greš v novo državo, nova je kultura in na splošno je dojemanje športa v ZDA popolnoma na drugi ravni kot v Evropi, vsaj glede košarke. Tako da nekaj prilagajanja je potrebnega. Odvisno je tudi, kakšen tip človeka si. Eni se prilagodijo prej, drugi pozneje, za ene je to ovira, drugim ne predstavlja težav. Težko je na splošno govoriti za vse.

Na draft ste se prijavili že leta 2001, kajne? Zakaj ste se takrat umaknili?
Ja, svoje ime sem že leto prej dal na draft. Če se ozrem še malce bolj nazaj, pa me je Donnie Nelson, ki je zdaj GM Dallasa, tedaj pa je tudi delal kot pomočnik GM-a, že prej želel izbrati v drugi rundi. Mislim, da je bilo leto 1998 ali 1999, ko sem bil star 18 oziroma 19 let in je želel na kampu v Trevisu prepričati mene in očeta, da bi ime dali na draft in da me bo izbral v drugi rundi, potem pa bodo z mano delali leto ali dve, da me razvijajo in tako naprej. Nisem se odločil za to, saj se mi je zdelo še malce prehitro. To je bil moj prvi stik z NBA. Ko sem bil star 20, pa sem res dal ime na draft, bolj zato, da daš svoje ime ven in se dvigne prepoznavnost, da malce potipaš in vidiš, kakšen je interes. Tedaj bi bil izbran v drugi rundi. V prvi ne, v drugi pa zagotovo, a sem se odločil, da umaknem svoje ime, potem pa sem imel tisto res odlično sezono v Benettonu in sem si izboril mesto, kot ste rekli, za t. i. "lottery picki".

Istega leta je Houston kot prvega izbral Jao Minga, ki je postal prvi košarkar, ki pred tem ni igral v ZDA in je bil prvi izbor drafta. Vemo, da dobi novinec, ki ga ekipa izbere prvega, tisto leto precej priložnosti in je deležen tudi precejšnjega pritiska. Ste vi, ker je bil pred vami že izbran Ming, čutili manj tega pritiska?
Moram reči, da so bili moji začetki v ZDA zelo specifični. Nisem bil klasičen izbor prve runde, ko prideš v ekipo in ti je takoj dana prava priložnost, hkrati je tudi več pritiska ali kakor koli že. V bistvu sem bil drugi izbor Houstona takrat in mogoče zaradi tega v očeh mnogih v klubu kot nekakšen izbor druge runde. Vsa pozornost je bila namenjena Jao Mingu. Rečeno mi je bilo – sploh v povezavi z mojo poškodbo –, da bo prvo leto kot neko uvajanje in da, glede na to, da Houston naslednje leto ni imel izbora v prvi rundi, me bodo naslednje leto obravnavali kot izbor prve runde. Zelo dobro so z mano delali in čutil sem, da imajo z mano resne načrte. Bili so dosledni, zelo prijazni, odprti, imel sem načrt dela in vse. Imel sem smolo, zato tudi pravim, da je bilo specifično, da je Tomjanovich po prvem letu zbolel za rakom in odstopil z mesta trenerja. Za njim je šel tudi cel štab. Po prvem letu, ko bi moral začeti igrati, se je štab popolnoma spremenil, spremenila pa se je predvsem miselnost kluba.

V klub je prišel Jeff Van Gundy, ki je imel popolnoma drugačno miselnost, način dela in principe kot Tomjanovich. Različna sta si kot dan in noč. Hitro je bilo jasno, da nisem tip igralca, ki bi ustrezal sistemu Van Gundyja, ne glede na to, da je trener, ki ga neverjetno spoštujem. Lani sva se tudi videla v Detroitu, ko sem bil na trening kampu kot del štaba Pistonsov. Imava zelo dober odnos in tudi pozneje, ko je komentiral tekme, je bil do mene vedno zelo pozitiven, a kot igralec mu nisem odgovarjal. V bistvu sem mu bil nepotreben, če lahko tako rečem. Tu sem imel res smolo, saj sem bil, ko bi moral začeti igrati, pri trenerju, ki me ni želel oziroma nisem prišel v njegov koncept. Tako da jaz nisem niti imel na začetku te prave priložnosti, ko si izbran na draftu, prideš pripravljen in zdrav v ligo, ti pa moraš izkoristiti dobljeno priložnost. Vsa pozornost je na tebi in tako rasteš ter se gradiš kot igralec. Jaz tega preprosto nikoli nisem imel. Zato je bila moja pot precej specifična in sem potreboval malce več časa, da sem ujel svoj ritem in začel bolje igrati. Potem sem se preselil v New Orleans in pozneje v New Jersey, kjer sem šele prikazal prave igre. Predvsem je bilo tako zaradi tega, ker dolgo nisem imel svojega mesta.

Kako zahtevna so prva leta v NBA-ju in da visok izbor še ni garancija visoke minutaže, kaj šele dobrih iger, je verjetno dokaz Nikoloz Ckitišvili, ki se je predtem kalil pri Slovanu, nato pa je bil vaš soigralec pri Benettonu, istega leta kot vi pa je bil izbran peti?
O tem govorim. Recimo Ckitišvili je prišel v povsem drug položaj. Bil je izbran kot peti, bil je zdrav, za Denver igral poletno ligo, kjer se je izkazal, in potem kot novinec precej igral ter imel dobro prvo sezono. Potem je Denver naslednje leto kot tretjega izbral Carmela Anthonyja, ki je podoben položaj kot Ckitišvili in so se začele težave. Točne zgodbe zakaj in kako sicer ne poznam. Tako bom rekel, v Ligo NBA je težko priti, saj je izbranih le 60 igralcev vsako leto, obetavnih mladih igralcev pa je ogromno. Težko je priti v NBA, še težje pa je tam ostati, to pa zato, ker je konkurenca tako močna. Kot izbor prve runde boš seveda dobil priložnost, ti pa jo moraš izkoristiti in si učvrstiti mesto v ekipi. Potem je vse lažje. Ni pa to lahko. Ni za vsakega, saj je konkurenca res izjemna. Tam praktično igra 450 najboljših igralcev na svetu. Če nisi pravi, bo pa nekdo drug. To so primeri, ki se dnevno dogajajo. Pogosto kdo odpade in to mesto vzame nekdo drug.

Letos bo zagotovo Luka Dončić "popravil" vaše 15. mesto. Vi ste med drugim v Španiji igrali proti njemu. Kako vi vidite njegovo prihodnost? Mnogi pravijo, da je do zdaj najbolj dovršen evropski mladenič, ki bo odšel v Ligo NBA. Se strinjate?
Za ta leta zagotovo. Seveda so že šli dovršeni igralci v Ligo NBA. Morda je primerjava malce smešna, ampak recimo že, če govorimo o igralcih iz preteklosti, kot so bile legende jugoslovanske košarke in na primer Arvydas Sabonis, so bili dovršeni igralci. Tako mlad pa je zagotovo. Ves čas ponavljam, da je neverjetno dozorel za svojih 19 let. V bistvu način igre, ki ga igra, redko vidiš. Razumevanje igre in predvidevanje situacij je izjemno. To je res velik talent, ki se ga praktično ne da naučiti, oziroma nekateri najboljši igralci to morda dobijo pozneje v karieri, on pa ima to že zdaj. Nekaj je bilo vprašanj glede fizike, ali bo položaj ena, dva ali tri v ZDA, glede na to, da je precej visok in že zdaj zelo močen. Ni najbolj hiter za svoj položaj. Nekateri se sprašujejo, če bo imel v obrambi težave, ali bo lahko branil "playe" in visoke "pick and rolle" in tako dalje. To so skrbi za ekipo, ki ga bo izbrala. Vseeno ima Luka toliko več pozitivnih kot negativnih stvari, da je o vsem tem razmišljati brez zveze. Vedno je tako, da se za vsakega igralca govori o prednostih in slabostih. Samo eno vprašanje je pomembno – je Luka pripravljen za NBA? Mislim, da je in kmalu bo imel priložnost pokazati, ali imam prav ali se motim.

Ko smo se v Beogradu na Final Fouru pogovarjali z Benom Udrihom, je dejal, da bo način igre v NBA-ju Luki še bolj ustrezal, saj bo imel na primer, ko bo preigral obrambnega igralca, več prostora in odprto pot proti obroču oziroma metu s polrazdalje, ali pa bo potem lažje podajal odkritim soigralcem. Se tudi vam zdi, da bo tako?
Verjetno no, čeprav smo videli igralce, za katere smo v preteklosti mislili, da jim bo Liga NBA ustrezala, pa ni bilo tako, ali pa smo videli igralce iz ZDA, ki so prihajali v Evropo in smo mislili, da bodo tu "razturali ", pa se jim nekako ni odprlo. Treba je malce počakati. Liga NBA je narejena tako, da igralci s talentom pridejo do izraza precej prej kot tisti z manj. Iz tega vidika bo Luka lahko maksimalno izkoristil ta pravila lige in svojo igro prilagodil na način, da bo tam čim bolj uspešen.

Hkrati pa je zdaj z nadarjenimi evropskimi košarkarji zgodba povsem drugačna, saj veliko lažje pridejo v NBA, kajne?
To je pa čisto druga stvar, kar sem ravno zadnjič razmišljal in se pogovarjal z ljudmi, tudi s skavti in pomembnimi GM-i, ko sem bil na NBA-kampu v Trevisu, koliko so današnji mladi igralci bolje pripravljeni. Tako psihično – fizično je odvisno od posameznika, DNK-ja in tako dalje –, tehnično in po tem dojemanju, da se je NBA tako prelila v Evropo. Ni več tak bavbav, kot je bila včasih. Ko sem šel v ZDA, na drugo stran sveta, sem bil na neki način odrezan. Ni bilo te povezave, ne interneta in s tem dnevnih posnetkov, statistik in tekem. Moja družina je po satelitskih programih in kodiranih kanalih tu in tam videla kakšno mojo tekmo. Mogoče kak vrhunec prek interneta je že obstajal, kaj več pa ne. Danes je popolnoma drugače. Greš na internet, kupiš "league pass" in lahko kadar koli na svojem računalniku vidiš vse tekme. To se pri igralcih pozna. Kultura in razmišljanje NBA-igralcev se je prelevilo v Evropo. Težav s prilagajanjem bo vedno manj. Iz tega vidika imajo mlajši veliko prednost, takrat pa je bil to za nas res velik skok v neznano. Zdaj je na srečo mladih ta košarkarski svet vedno manjši.