"To je eden izmed tistih dogodkov, ko je prišlo do katarze naroda. Ne glede na to, kje si bil v družbi, si spremljal, kar naenkrat smo se postavili ne samo ob bok, ampak na čelo držav v tako čisti disciplini, kot je košarka" – tako je spomine na naslov evropskega prvaka v košarki obujal nekdanji kapetan slovenske košarkarske reprezentance Marko Milić.

Zdaj pri Košarkarski zvezi Slovenije (KZS) skrbi za mlajše kategorije igralcev, zlasti mladim pa je namenjena tudi vrsta kulturno-športnih dogodkov v petek, 3. junija, ko bo v Stožicah premiera filma režiserja in scenarista Gorana Vojnovića z naslovom 2017.

Marko Milić je v oddaji NaGlas! spomnil slovenske košarkarske epopeje v Carigradu, zaupal nam je tudi svoje izkušnje iz različnih držav, v katerih je igral košarko: je prvi slovenski košarkar, ki je zaigral v ameriški profesionalni ligi NBA, košarka ga je odpeljala v Italijo, Španijo, pa tudi v Turčijo, Iran in Kuvajt. Kako so ga sprejemala različna kulturna okolja in kako ga je oblikovalo odraščanje v Kranju v športni in narodnostno mešani družini: mati Metka Papler je bila državna rekorderka v metu diska, oče Vladimir Milić je bil olimpijec nekdanje Jugoslavije v suvanju krogle. Kako vse to vpliva na značaj športnika, pa boste izvedeli v naslednjih vrsticah ali ob ogledu oddaje NaGlas! na TVS 1 ob 12.35.

Rojeni ste bili v Kranju, v športni družini, poleg tega vas je oblikovala tudi narodnostno-mešana vzgoja. Kako je bilo to videti v praksi?
Glede na to, da sem iz Kranja, lahko rečem, da je bilo takšnih družin, ki niso bile samo športne, veliko, je bilo mešanih družin z območja nekdanje Jugoslavije. Oba starša sta bila vrhunska športnika, oba rekorderja Jugoslavije, oče (Vladimir Milić, op. a) je prišel iz Srbije služit vojaški rok v Postojno, kjer so zelo šli na roko športnikom v smislu, da so lahko trenirali, mama (Metka Papler, op. a.) je bila državna prvakinja, Metka iz Kranja. Po očetovi strani torej iz Srbije, pa mamini pa ne samo iz Kranja, ampak z Golnika in iz Vrbe, iz bližine Prešernove hiše, z Gorenjske, kjer sem preživljal svoje otroštvo s sorodniki, včasih pa smo skočili v Srbijo na odojka (smeh).

Kako je bilo živeti v Kranju z mehkim ć?
Včasih smo se hecali, kadar smo dobro igrali košarko, smo bili zmeraj trdi č. (smeh). Mi se sploh takrat nismo s tem ukvarjali, otroci pa sploh ne, v športu sploh ne, bili smo popolnoma mešani. Živeli smo v velikem blokovskem naselju Planina, Vodovodni stolp, vsi so bili zelo mešani, iz Srbije, Hrvaške, Balkan v malem. Vsi smo zelo lepo sodelovali, nihče ni bil obremenjen. Pozneje so se z razprtijami na Balkanu tenzije, predvsem pri starejših, dvignile, pri mlajših smo vse, tudi slabšalne izraze – če enemu rečeš Cigo, drugemu Šipac, tretjemu Janez – je bilo to smešno, smo se hecali, ni bilo mišljeno žaljivo kot zmerljivka. Vsi smo bili narodnostno mešani in na ulici smo dosti gor zrasli, karakter se je zelo razvil, kar v športu pomembno. Tehnična plat je en del, karakter pa predstavlja 50 odstotkov uspeha. Tisti, ki nima nobenega karakterja, ne more v nobenem športu uspeti, ne individualnem, še težje v skupinskem kontaktnem športu. Nehote so nam te stvari pomagale in nas izoblikovale.

Kako so vas sprejeli navijači Olimpije?
Vsi so vedeli za moje korenine, tudi drugih igralcev, kot so Nesterović, Dončić, Dragić, to je bilo nekaj normalnega. Nikoli me niso zbadali. Mogoče tudi zaradi tega, ker čeprav že 20 let ne živim več v Kranju, govorim po gorenjsko … (smeh) Z ljubljanskimi navijači sem preživel najlepši čas, to je bila res srčna zgodba, jaz sem se formiral kot igralec, oni so bili najboljši navijači tistega časa, rezultati so bili neverjetni, nismo bili ljubljanski klub, ampak so iz cele Slovenije hodili k nam, Štajerci, Primorci, to so bile takšne zabave pred Tivolijem, vrste za karte so bile do Pivovarne Union. Pozneje sem mogoče igral v večjih klubih pa za višjo plačo, ampak te srčnosti pa nikjer več nisem našel kot takrat tukaj …

Igrali ste tudi v Italiji in Španiji. Je tamkajšnja mentaliteta podobna tisti balkanski?
Zadnja leta živim v Italiji, tam tudi imajo kombinacijo, imajo jug in sever, tisti, ki odraščajo bolj v hribih in so denimo Tarantino, ki je podoben na primer naši Kranjski Gori, se vidi, da so bolj v mrzlem zrastli, so bolj trmasti, bolj delavni. Tisti Italijani so bolj znani po trdoživosti in karakterju; tako je veljalo tudi za nas.

Ste prvi slovenski košarkar, ki je zaslovel v Združenih državah Amerike. Kako so vas v kulturološkem smislu sprejeli Američani? Tam velja t. i. melting pot?
Kaj pa je pravi Američan? To je država, ki je bila odprta za vse državljane sveta. Oni so okrog tega še bolj odprti. Mi včasih to na "štos" obrnemo, pri njih je prej rasizem tabu tema kot nacionalnosti. Čeprav so mešani, morda zato, da ne bi prišlo do kakšnega konflikta. Če bi se to na šalo obrnilo, mogoče sploh tega ne bi bilo. Če ne bi poudarjal barve, morda rasizma ne bi bilo. Mene so dobro sprejeli, dali so me v koš "belih Evropejcev", Slovenije na zemljevidu niso točno našli (smeh); govoril sem polomljeno angleščino ... Če imajo na Balkanu nacionalne pa verske probleme, imajo v ZDA bolj rasne probleme. Jaz sem jih na začetku v hecu klical po barvi kože. Na začetku so bili vsi šokirani, potem so ugotovili, da je Evropejček prišel, da je "zafrkant", in se je na ta način sprostila atmosfera v garderobi.

Ste dobrohotno vplivali?
Glede na to, da sem prišel v srce Filadelfije, kjer je bilo 14 temnopoltih, pa samo jaz in še en belec je igral, je bilo to na začetku videti nekoliko čudno. Pozneje pa so me imeli za dobrovoljčka (smeh).

Pozneje ste igrali v Turčiji, Iranu, Kuvajtu, v muslimanskih deželah. Kateri običaji so vas tam presenetili?
Okolja so popolnoma drugačna v primerjavi z načinom, kako so medijsko predstavljena. Medijsko sliko gradijo medijske hiše – ameriške, evropske, britanske – ki dostikrat stvari predstavljajo iz svojega zornega kota. Preden sem šel tja, denimo v Iran, sem imel nekaj rezerve, ampak tam so tako dobri ljudje, obstaja spoštovanje v družbi, hierarhija do starejšega, do družine. Bil sem presenečen, kako lepo živijo. Popolnoma drugače so medijsko predstavljeni izven svojih meja. Zelo častno živijo, imajo hierarhijo, ki je precej drugačna od naše, ampak sem imel zelo lepe izkušnje.

Ko sva že omenila Turčijo, ne moreva mimo Eurobasketa 2017. Kako se ga spominjate?
To je eden izmed tistih dogodkov, ko je prišlo do katarze naroda. Ne glede na to, kjer si bil v družbi, si spremljal, kar naenkrat smo se postavili ne samo ob bok ampak na čelo držav v tako čisti disciplini, kot je košarka. Moram reči, da še dva dni potem nisem spal, sem se tresel od adrenalina. Prejšnja leta smo bili dejavno vključeni, pa nam to ni uspelo, pa smo to spremljali, vsak od nas je dal svoj delček, plus navijači …

Kaj je bilo odločilno? Je to fizična pripravljenost, prijateljstvo, povezanost?
Vse se je povezalo. Prejšnja leta so bile že poimensko boljše ekipe, še enkrat se je pokazalo, če se ekipa bori, če so prijatelji izven igrišča in na igrišču, da je prišel na čelo Igor Kokoškov, ki je nova generacija vodij. Včasih so bili vodje avtoritativni, s svojo prezenco, strogostjo so vlivali strah, vse je moralo biti po njihovem. On pa je dal svobodo v roke igralcev in jim je zaupal, je bil skozi v ozadju, ta zadnjo tekmo smo končali s tremi "rezervisti v glavnih vlogah". Iz vsakega je bilo vse iztisnjeno, na koncu je bil reflektor usmerjen na selektorja Kokoškova, ker je iz igralcev in iz ekipe vse potegnil, je bil nehote sam največja zvezda. To mu je uspelo z neko osebnostno širino.

Kako se spominjate finala? Slovenija je igrala s Srbijo. Vemo, slovensko reprezentanco je vodil selektor iz Srbije, ki dolga lega sicer živi v ZDA, ampak vseeno.
Potem je bil hec – to je tudi dobra stran Balkana – ko so Srbi izgubili proti nam, saj so prejšnja leta večinoma oni zmagovali – zdaj, ko so izgubili, so obrnili na "štos". Ni bilo resnosti z njihove strani, saj so rekli: "Saj A reprezentanca je tako ali tako za Slovenijo igrala, smo mi zmagali". (smeh) To je tisti balkanski pridih, če nimajo tiste strogosti in discipliniranosti, kot jo imamo Slovenci, ki smo Švicarji, imajo pa to neustrašnost in humor, ki ublažita vsako takšno situacijo. Če se to poveže, res nastanejo nore zgodbe.

Ni treba vsega preveč resno jemati?
Tako je, če ne vzameš vsega resno, si včasih celo boljši, si bolj sproščen, daš vse od sebe, kot če se preveč obremenjuješ in si v tenziji …

O tej slovenski epopeji je Goran Vojnović posnel film 2017, premiera bo 3. junija, zakaj je to tekmovanje še vedno navdih tako za umetnike kot navijače, za vse nas v Sloveniji?
Šport je bil tista čista stvar, ki je združila cel narod, ne glede na statuse v družbi, vsi so pozabili na skrbi, vsi so se poistovetili s to borbeno, nasmejano, zmagovalno ekipo.

Ima Igor Kokoškov že slovensko državljanstvo?
Častno! (smeh) On je zmeraj dobrodošel, vsako poletje se tukaj vrača, tudi sinove vozi v košarkarske šole, v Laško, na Roglo, smo nenehno povezani. On je toliko naredil za slovensko reprezentanco, tako da so mu zmeraj vrata v Sloveniji odprta.