Po podrobnem pregledu trase in predvidene časovnice ugotovim, da mi morda uspe ujeti kolesarje celo na dveh odsekih. Najprej na Matajur. Skozi Kobarid in Robič se pripeljem v Nadiško dolino. Cesta je skoraj prazna, prehitim nekaj kolesarjev, avtomobilov tako rekoč ni. Takoj za mejo oznaka opozarja na zaprto cesto naprej v dolini. Po nekaj kilometrih zavijem levo za Marsin. Ozka cesta se začne strmo vzpenjati skozi vasice Juretiči, Brdo in Medveži proti Hlevišču in vasi Matajur. Po poti srečam lepo število rekreativnih kolesarjev, ki se borijo z dobrimi 10 kilometri vzpona in več kot 800 metri višinske razlike. Uro pred napovedanim prihodom kolesarjev parkiram tik ob kombiju z napisom Slo ski team.

Nekaj metrov naprej je vse že v znamenju rožnate barve. Skupinica domačinov na štiri lesene kole ob cesti pritrjuje transparent, na katerem piše "Dobrodošli v Matajurju. Welcome to Matajur", pri čemer jim malce nagaja veter. Zavoj višje je napis "Ajde, Rogla, skoč. Mi smo s tabo." Na steno hiše v bližini pa naslonjene smuči in obešen skakalni dres.

V Matajurju "pol Zasavja"
Seveda, to so navijači Primoža Rogliča. Nekdanji smučarski skakalec je prvo slovensko ime letošnjega Gira. Drugo mesto na uvodnem kronometru na Nizozemskem in zmaga v nedeljo v Chiantiju sta pod Matajur, Triglav Beneške Slovenije, zvabila tudi njegove nekdanje skakalne kolege.

"Miran Zupančič, Ernest Prišlič, Matjaž Pungertar, Rok Justin, Gašper Bartol, trener Igor Medved in pomočnik trenerja mladinske reprezentance Matevž Šparovec so tu poleg mene," mi jih našteje Andraž Pograjc. "Vzeli smo si prosto dopoldne, zamujen trening bomo že nadoknadili. Primoža imamo namen pozdraviti tudi v cilju v Čedadu. Te dni sicer treniramo v Kranju ter skačemo v Planici in Beljaku."

Povprašam ga, kako gleda na zadnje Rogličeve uspehe. "Mislim, da vsi skupaj v Sloveniji tega sploh še nismo dojeli. Po moje bo šlo samo še na bolje. Primož je bil vedno zelo marljiv in predan športu. Ker ga že dolgo poznam, se mi ne zdi nič čudnega. Že ko je bil majhen, je veliko treniral in pretekel, da je bilo res skoraj nenormalno. Naredil je trening, nato pa šel še malo teč. Pa ne po ravnini, v klanec!"

Pograjc še pove, da redno spremlja izide kolesarskih dirk, Giro te dni še toliko bolj in si včasih ogleda tudi prenos kakšne etape. Danes televizijskega sprejemnika ne potrebuje. Tako kot ne skupina navijačev ob skakalni ekipi, ki je prav tako izkoristila gostovanje dirke tik ob slovensko-italijanski meji za ogled v živo. "Najbrž je danes tu pol Zasavja," pripomni Andraž, preden stopim korak dalje in srečam tudi Primoževega očeta in mamo.

V skokih ni bil več konkurenčen
"Enkratno je, človek z besedami težko opiše. Vsi smo zelo veseli, da mu je uspelo," začne razlagati Polde Roglič. "Vsak dan se slišimo z njim. Včeraj je spet padel in bil potolčen. Ena krasta se še ne zazdravi, je že spet oguljena koža. Težko je, ampak ne izgublja volje, kar je najpomembneje. Tudi ko ga doma spremljamo po televiziji, se bolj bojimo, da ne bi spet padel ali kaj podobnega, kot da bi bili nervozni. Kolesarstvo je absolutno nevarnejši šport kot smučarski skoki. Tu so kolesa, drugi kolesarji, na treningu še avtomobili. Ni primerjave, kar se nevarnosti športov tiče."

Zavzdihnili smo, ko je Roglič leta 2007 grdo padel na planiški velikanki. Se bo ta fant sploh še pobral? Takrat ni nihče pomislil, da bi lahko bil to začetek neke druge kariere. Ljubezen do kolesa je vzplamtela prav v času, ko je okreval po padcu v Planici. Ko je leta 2012 z rekordnim časom 33:02 dobil Juriš na Vršič, ga pri vodilnem slovenskem klubu Adrii Mobilu niso mogli več spregledati.

"Vsi pravijo, da je bil padec vzrok, da je prenehal skakati in skoke zamenjal za kolesarstvo. A vzrok sploh ni v padcu, ampak v tem, da v skokih pač ni bil več konkurenčen. Saj je še skakal nekaj let, tudi na velikanki. Bilo je bolj pomanjkanje motivacije, pa tudi šlo mu ni bogve kako dobro. Resda je bilo to mogoče tudi posledica padca, ne vem, nisem strokovnjak za to. V vsaki stvari sem ga absolutno podpiral. Nikoli mu nismo solili pameti, star je bil dovolj, vedel je, kaj dela. Bil je zelo motiviran, kar se tudi vidi, saj mu je kratkem času uspelo ogromno," poudari Primožev oče.

Ves svet v zakotni vasici
Pomaknem se še malo naprej in se ustavim nad cesto. Gneča je vse večja, veliko je tudi slovenskih zastav. Helikopter se počasi dviga nad dolino, kar je znak, da se karavana približuje. Prihajajo spremljevalna vozila, nato se hrušč le še stopnjuje, ko pisano občinstvo ugleda prvega kolesarja, Avstrijca Stefana Denifla. V nekaj minutah se proti vrhu gorskega cilja zvrstijo vsi tekmovalci in drugi "potujoči cirkus", povezan z dirko.

Skupinica navijačev ob meni v zeleno-oranžnih kolesarskih dresih je prvič na Giru. Iz Lubina na Poljskem so prišli tri dni spodbujat rojaka Rafala Majko. Že prej poklepetam z nekim fotografom iz Georgie v ZDA. Občutek je, kot da je danes ves svet v tej zakotni in od vseh pozabljeni vasici.

Povzpnem se po cesti višje do vrha gorskega cilja. Ljudje počasi zapuščajo Matajur, nekateri se v središču vasi še malce zadržijo, spijejo kakšno trievrsko malo pivo in pod šotorom spremljajo televizijski prenos dirke. Treba se bo podvizati, če želim ujeti kolesarje še na drugi točki, si mislim, čeprav niti nisem pozoren na to, da smo videli zelo hiter prvi del etape. Vrnem se k avtu in odpeljem nazaj v Nadiško dolino.

Policisti morali ustavljati rekreativce
Po slovenski strani želim skozi Borjano na Robidišče, a mi načrte nekoliko prekriža znak, da je cesta zaradi del odprta le do Podbele. Zato moram napraviti obvoz čez Breginj in Logje, predem se pripeljem v najzahodnejšo slovensko vas. Od tu je čez mejo le še nekaj kilometrov do sedla svetega Antona nad Čenebolo, mimo katerega se bodo kolesarji spustili po odločilnem vzponu dneva v Porčinj.

Pri odcepu za Črni Vrh in pri oznaki "Čenebola 5 (km)" me nekoliko zmede znak za zaprto cesto, zaradi katerega izgubim nekaj minut. Zvok helikopterja me opozarja, da je karavana že zelo blizu. Ko s starejšim parom iz Salzburga, ki se pripelje za mano, ugotovimo, da je cesta do sedla seveda prevozna, odpeljemo dalje.

"Zamudil si kakšnih 20 najhitrejših kolesarjev," mi pove Italijan iz Sovodenj, ki se je z Matajurja prav tako pripeljal še nad Čenebolo, a po drugi poti kot jaz. Med gledalci ob ostrem zavoju so tudi trije fantje iz Breginja z veliko slovensko zastavo. Navdušeno zakričijo, ko prepoznajo Mateja Mohoriča, ki se po strmi cesti, na kateri vsako leto avgusta priredijo tudi reli "Alpi Orientali", pripelje sam. Za nekaj razburjenja poskrbijo rekreativci, ki se kar med tekmovalci nevarno spuščajo z vrha Porčinja, zato jih morajo s ceste pregnati policisti. Ko avto z znakom "Fine corsa" označi, da je mimo šla celotna karavana, se gledalci razkropijo.

Med gledalci tudi Guidolin in Reja
Pod cesto se iz avta sliši radijski prenos dirke. Razplet komentira tudi ljubiteljski kolesar s 15 tisoč prevoženimi kilometri na leto Francesco Guidolin, ki ga ljudje v teh krajih obožujejo iz časov, ko je vodil nogometaše Udineseja (mimogrede: njegov kolega Edy Reja je etapo spremljal kar iz vozila organizatorjev). V daljavi se s te "terase" nad furlansko nižino poleg morja pred Lignanom svetlika tudi streha novega stadiona Friuli v Vidmu. Nekaj ljudi ob avtu pozorno posluša, kaj se dogaja spodaj na cilju v Čedadu. Zmagal je Mikel Nieve.

"V cilj je prišel ob 17.04, le deset sekund za predvideno najhitrejšo časovnico," se zasmeji mož na sedežu avtomobila. "Tu smo od 8.30 zjutraj. Nismo želeli na vzpon v Porčinj, kjer se je baje zbralo 60 tisoč gledalcev. Raje smo izbrali tale ovinek, kjer smo se brez težav utaborili. Prej je bila tu ekipa kolumbijske televizije in nas snemala kar 15 minut," navdušeno pravi in mi prijazno ponudi tudi majhno okrepčilo. Pri "uradni" stojnici nekaj metrov višje si privoščim še "completo" sendviča in piva za 5 evrov, nato pa jo čez Črni Vrh ter skozi Špeter Slovenov in Čedad, kjer s ceste spravljajo še zadnje ograje in kjer je v primerjavi s hribi že čutiti pravo poletno pripeko po prekrasnem sončnem dnevu, mahnem v domovino. Viva il Giro! (Naj živi Giro!)

Video: Reportaža iz Dnevnika Slovencev v Italiji