Nepregledni ovinek na gozdni cesti nad Jesenicami je vzel življenje svetovne legende ultramaratonskega športa.

"Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti," je zapisal v svoji knjigi Samo človek sem. Premikal je meje mogočega, postavljal nova merila, kaj zmore človeško telo, in bil zgled vsakemu vzdržljivostnemu športniku.

Imel je rekordnih pet zmag na dirki z enega na drugi konec ZDA. Po vseh naporih, neprespanih nočeh in neštetih kletvicah je v cilju vedno zatrjeval, da je bilo to zadnjič. Toda vedno se je vrnil, se v najtežjih trenutkih spomnil na svojega sina Nala in prestal vsako krizo. Tudi zdaj bi se vrnil, čeprav po peti zmagi nikomur ni bil ničesar dolžan. Pred kratkim je že koval načrte, kako se bo RAAM-a 2011 udeležil na ekipni dirki.

Jure Robič se je rodil 10. aprila 1965. Kolesarsko kariero je začel v klubu Lip Bled in jo nadaljeval v novomeški Krki in kranjski Savi ter bil med letoma 1988 in 1994 član državne reprezentance. Kariera cestnega kolesarja je bila zelo uspešna, ni pa bila vrhunska. Ko se je lotil ultramaratonskega kolesarstva, je bilo hitro jasno, da je rojen za to zvrst.

Več kot 100 zmag
Poraza skoraj ni poznal. Na vsaki dirki je telo gnal do popolne izčrpanosti. Sposoben je bil voziti 36 ur brez minute počitka pri povprečni hitrosti 30 km/h. Poleg petih zmag na RAAM-u (zadnjič je to zloglasno dirko dobil letos junija) je dvakrat zapored dobil dirko Le Tour Direct (traso Toura je treba prevoziti v enem kosu) in trikrat zapored Dirko okoli Slovenije. Postavil je tudi svetovni rekord v cestni vožnji na 24 ur.

V bogati športni karieri je dosegel več kot 100 zmag in več kot 150-krat stal na zmagovalnem odru.

Na kolesu uresničeval svoje sanje
Vedno je želel največje izzive. Lahko bi dirkal po Evropi, kjer so nagrade dokaj visoke, toda pravi adrenalin je doživljal zlasti na RAAM-u, kjer pa ni nagrad. S tem je le še potrdil svojo veličino - ultramaratonskega kolesarstva se ni loteval zaradi denarja, ampak zato, da je uresničeval svoje sanje.

Vedno je bil prijazen sogovornik. Nikoli ne bomo pozabili, kako je tudi med treningom pri 160 pulza sprejel naš klic in opravil intervju. Zadnjič smo se slišali po zmagi na ultrakolesarski dirki okoli Švice Tortour 2010. Uspeh je posvetil bratu Sašu, nekoč odličnemu alpskemu smučarju, ki je umrl nekaj dni prej.