45-letni jeseniški ultramaratonski kolesar je zdaj zares opravil s to zloglasno dirko z enega na drugi konec ZDA, ki jo je letos spoznaval z nove plati. Da bi obupal, seveda ni bilo pričakovati, bo pa posledice letošnje preizkušnje trpel še nekaj časa, saj so se mu na stegnu pojavile bule, ki jih bo zdravil z elektromagnetnimi sondami. Jure se zaveda, da njegova najboljša leta počasi minevajo. Prihodnje leto se bo raje udeleževal evropskih dirk, kjer je še kar nekaj izzivov.

Osmič ste bili na Raamu, zdelo se je, da ste že vse doživeli, toda letošnja preizkušnja je bila spet nekaj posebnega, kajne?
Legendarni Rob Kish, ki je 20-krat sodeloval na Raamu, 19-krat pa ga je končal, je rekel, da tudi če bi Raam vozil 30., te na tako dolgi dirki vedno lahko kaj preseneti. Letos je bilo vreme res nemogoče. Prva štiri leta sem bil vajen lepega vremena, niti kapljice dežja ni bilo. To, kar se je dogajalo letos, je neverjetno. Kako se lahko toliko vremenskih pojavov zamenja! Nevihte, vročina, protiveter … Si predstavljate, voziš v hrib, 3000 metrov visoko, že tako greš počasi, nato te ustavlja še protiveter, pada tudi dež. V glavi sem moral imeti vse urejeno, da nisem ponorel.

Torej je vaša ekipa spremljala bolj vreme kot tekmece, glede na to, da ste si hitro priborili večurno prednost?
Oboje. Gerhard Gulevitz je bil ves čas za petami, tudi Mark Pattinson se je dobro držal, dokler ni odstopil, ker so mu vratne mišice odpovedale. Prednost nekaj ur na Raamu ne pomeni veliko. Hitro lahko kaj zakvačkaš, morda pride kakšna poškodba in izgubljaš čas pri saniranju poškodbe. Seveda so spremljali vreme po spletu, Matjaž Planinšek je bil po SMS-u povezan s prijatelji iz Kalifornije. Vedeli smo, v kaj gremo, in smo bili malo pripravljeni. Imeli smo le dva avtomobila. Avtodom je bil odgovoren tako za nabavo hrane kot sušenje. Ko sem bil premočen, so mi sušili opremo, čez tri, štiri ure sem bil spet ves premočen in se moral preobleči. Vmes je treba vse posušiti in tudi za spremljevalno osebje je bilo zelo naporno.

Kakšna pa je izkušnja, ko bežiš pred nevihto. Najbrž ste v takrat še posebej hitri?
Seveda, v Kansasu je bila za nami huda nevihta, vse črno. Tam je nevarno področje, tam so tudi tornadi. Po desni pa se nam je bližalo še eno neurje. »Gonil« sem ga do konca, veter je pihal v hrbet, letelo je 45 km/h. Kar naenkrat pa debele kaplje. V nekaj sekundah se je ulilo. Oblekel sem se in »gas« naprej. Potem se je začelo … To je bilo pravo doživetje. Bil sem v središču najhujše nevihte. Vozil sem 60 km/h, dež se je ulival v slapovih. Sem ter tja se je mimo pripeljal še kakšen tovornjak in me zalil. Nič nisem videl, veter me je nesel, zadaj so mi vpili: Jure, vsa čast. Tega se ne da opisati. Sem pa na ta način naredil razliko pred konkurenco, pridobil sem približno dve uri.

Prav v Kansasu ste morali tudi prisilno čakati. Kaj se je dogajalo?
Policist nas je ustavil in rekel: poplava, ne morete naprej. Počitek sem izkoristil in si privoščil najdaljši spanec na dirki, dolg uro, 50 minut. Nato sem moral po obvozu, 15 milj več je bilo treba narediti. Medtem se mi je bližal Gulevitz in zaostanek s šestih ur znižal na tri. To je malo, ko te tekmovalec vidi pred seboj, je kar naenkrat vse odprto. So mi pa organizatorji vendarle dali dve uri bonusa, ker je bila cesta zaradi poplave zaprta.

Kako ste vozili zadnje kilometre, ko ste vedeli, da vam zmage nihče ne more vzeti, istočasno pa vas je vse bolelo?
Na Raamu je na koncu vedno mukotrpno. Vsaka milja se vleče, vsega imaš 'poln kufer'. To je boj s samim seboj. Mislil sem le na svojega sina, kako se bova doma igrala, šla na Bled, se vozila na Straži na umetni sankaški progi. To pomaga, to privabi nasmešek na obraz.

Kako je bilo s poškodbami?
Težave sem imel z mišicami, ki so pokale, na stegnu pa se mi je naredila bula. Še zdaj imam težave, šel bom na terapije v Lesce z elektromagnetnimi sondami. Bal sem se, da bo telo odpovedalo. Da ne govorim, kako so me bolele kolenske vozi. Na karbonskem kolesu se vsi tresljaji na slabi cesti čutijo. Dvakrat sem mislil, da bom odstopil. Kolenske vezi so bile tako razbolele … Potem ti odpovedujejo še mišice. Rekel sem si: pa ne zdaj, ko sem tako blizu. Ko si na limitu, te včasih prešinejo črne misli …

Kaj pa prihod v cilj? Videti je bilo kar nekaj občinstva!
Ja, ogromno ljudi je bilo. Zadnje tri milje sem se peljal skozi Annapolis s spremstvom, saj te pričaka direktor dirke. V cilju je bilo pravo ozračje, lepo vreme, sonce je ravno zahajalo.

Denarne nagrade spet ni bilo?
Ne, nič. Od leta 2006 ni nagrad.

Ste zdaj mirni ali se vam v povezavi z Raamom še kaj podi po glavi?
Na Raamu sem rekel zadnjo besedo, potegnil sem črto. Nič več me ne muči, čeprav mi vsi govorijo: naslednjič boš gotovo spet zraven. No, le če bi se Lance Armstrong udeležil dirke naslednje leto, bi šel, ampak za to je majhna verjetnost. Veliko drugih dirk je še, ki bi se jih rad udeležil.