Ne le, ker je znova dobil etapo, ampak predvsem po zaslugi svojih besed, svojih misli, ki jih je pronicljivo zvrstil v čustvenem zmagovalnem nagovoru. Posnetek je obšel svet.

V novi epizodi podkasta Tour 202 Matej Mohorič z Luko Petričem in Igorjem Tomincem razpravlja o vrhuncih tega kolesarskega leta in o pričakovanjih v novem. Največja cilja sta Pariz–Roubaix in Flandrija, kjer pravi, da je razpoloženje ob progi edinstveno. Dirka Belgijcem predstavlja podoben športni praznik kot Slovencem Planica. Mohorič meni, da se kolesarski svet izjemno hitro razvija, da te najboljši hitro pustijo za seboj, če ne držiš koraka z njimi. Jonas Vingegaard je julija deklasiral svetovno konkurenco v tisti znameniti vožnji na čas, Mohorič pravi, da si ne predstavlja, da bi si lahko Danec pomagal z dopingom, da je to v zdajšnjem kolesarstvu skoraj nemogoče, prepričan pa je, da če čez deset let kolesar ne bo na njegovi letošnji ravni, ga tedaj ne bo med najboljšimi stotimi.

Matej Mohorič, v pretekli sezoni ste postali svetovni prvak v kolesarstvu na makadamu, znova pa ste dobili etapo na Dirki po Franciji. Organizatorji Toura bodo vključili tudi nekaj kilometrov makadama naslednje leto v eno od etap. Mislim, da ne toliko z mislijo, da bi se vračali koreninam kolesarstva, bolj si želijo nekaj dodatne drame, kajti na makadamu se lahko s cestnim kolesom marsikaj zgodi. Kako vi to komentirate? 24 kilometrov naj bi bilo vseh kilometrov na makadamu.

Cestno kolesarstvo je zaradi vsega tega, kar smo že omenili, postal nekoliko drugačen šport. Več je skrivanja, več je taktiziranja, bolj intenzivno je. Vse se odloči v krajših intervalih na tistih najbolj intenzivnih delih proge. In organizatorji ves čas iščejo spektakel. In tako je tudi prav. Tisti pred zasloni bi radi čim bolj uživali v dirkah, tako da se mi na neki način zdi logično, da to vključujejo. Vprašanje pa je, ali je to zdaj prav ali ni prav.

Po eni strani naj bi bil zmagovalec Toura najboljši cestni kolesar. To je vendarle najbolj prestižna dirka v letu. Je pa zagotovo res, da, ko vključujemo tlakovane ceste ali pa makadamske odseke, se tam lahko zgodi ogromno nepredvidenih stvari, na katere mogoče ne moreš sam vplivati. Eno je, če voziš dirko po makadamu. Zelo vzdržljivostna je, traja sedem ur in tam, tudi če se ti kaj zgodi na začetku, če imaš nezgodo, imaš več kot dovolj časa, da nadomestiš zamujeno. Lahko popraviš svoje napake ali pa napake drugih.

Na Touru pa so običajno ti sektorji krajši in intenzivnejši. Če se zgodi padec v enem izmed prvih sektorjev, je nemogoče spet ujeti priključek. Tisti, ki vozijo na skupni seštevek, so v bistvu žrtvovali več mesecev priprav samo za to dirko. Kot industrija je kolesarstvo tudi z ekonomskega vidika postalo drugačno, kot je bilo pred desetimi leti. Neki sponzor dobesedno vloži milijone v nekoga, ki bo vozil na skupni seštevek, potem se pa vse te sanje razblinijo na prvem makadamskem odseku, ker je pač nekdo v ospredju naredil napako in so vsi padali in temu posamezniku ni uspelo več ujeti priključkov nazaj ali pa, Bog ne daj, je padel in se poškodoval. Smola. Ne samo za njega, ampak tudi za gledalce.

Organizatorji so pa najbolj veseli, če je kakšna drama med etapo.

Ne vem, ali so nujno veseli, če nekdo odstopi, ker potem izgubijo favorita za skupni seštevek. Tako naslednje etape izgubijo čar, tam, kjer naj bi se odločala dirka, v gorah. Neko leto se je zgodilo, da je ostal samo Nibali. Takrat, ko je Nibali zmagal, so vsi drugi, ki so bili pred dirko favoriti, padli. To ni bila najboljša reklama za samo dirko. Tega si ne želimo.

Nisem prepričan, ali imajo makadamski odseki mesto na cestni dirki, kot je Tour de France. Ampak na koncu so organizatorji tisti, ki delajo dirke. Mi smo tisti, ki se prijavimo, pridemo in sodelujemo. Mislim, da se bo vsak znal odločiti po svojih vesti in po svojih interesih. Težko rečem, ali je to prav ali ne. Res, pa je, da je tako. Bomo videli, kako se bo razpletalo. Jaz bom poskušal tam iskati in izkoristiti svojo priložnost. Imam srečo, da ne vozim na skupni seštevek. Tako lahko v bistvu več tvegam, več postavim na kocko in potem samo v eni etapi poskušam zmagati.

Ali po vsem povedanem sodeč, lahko potem dirka Strade Bianche postane eden izmed velikih ciljev vaše kariere?
Seveda, ja. Uspelo mi je že zmagati na spomeniku Milano–San Remo. Strade Bianche ni spomenik. Nekateri dirki pripisujejo to vlogo.

Kot šesti spomenik. Ampak ima pa dokaj kratko tradicijo.

Bistvo spomenikov je, da so to dirke z najdaljšo in najbolj prestižno tradicijo v kolesarstvu. Pet jih je. Milano–San Remo, Dirka po Flandriji, Pariz–Roubaix, Liege–Bastogne–Liege in Dirka po Lombardiji. Imajo res bogato in dolgo zgodovino. Zmagovalci so tisti, ki so bili že sicer najbolj uspešni kolesarji svojih generacij. Upam, da mi bo nekoč uspelo, poleg San Rema, zmagati še na Dirki po Flandriji ali na Dirki Pariz–Roubaix. Seveda pa tudi dirka Strade Bianche, čeprav imam eno kraljšo tradicijo, nosi prestiž. Tako da bo zagotovo eden izmed ciljev naslednje pomladi zame.

Zakaj Flandrija in zakaj Pariz–Roubaix?

V bistvu sem se v belgijske klasike zaljubil leta 2019, ko sem jih prvič vozil. Jaz sem bil vedno takšen tip kolesarja, da se ne jaz ne vodstvo ekip, v katerih sem nastopil, nismo znali odločiti, kam bi me dali. Bil sem zelo dober v več prvinah, v nobeni izmed njih pa nisem odličen, razen v spustih in v tehničnih stvareh. Mogoče zaradi dejstva, da sem bil kot pomočnik na začetku kariere bolj koristen ekipi na tistih spomladanskih etapnih dirkah, kjer je bilo več klancev. V ekipah, kjer sem nastopil, preprosto ni bilo toliko sotekmovalcev, ki bi jim uspelo nuditi tako dobro podporo kapetanom na teh dirkah, kot sem jaz lahko. In so me zaradi tega pač izkoristili tam, ker sem bil dejansko zelo koristen in večkrat pomagal zmagati. Velikokrat sem bil v ekipah, v katerih nismo imeli velikih kapetanov za belgijske klasike. Imeli smo pa zelo pomembne kolesarje za, ne vem, Dirko po Kataloniji ali po Baskiji. In sem pač nastopil na tistih dirkah, ker so bile za ekipo pomembnejše in so raje tiste bolj spretne pomočnike dali na tisto dirko kot na belgijsko klasiko, kjer bi še tvegali, da bo nekdo padel, si kaj naredil.

Tako da sem v bistvu šele 2019 prvič zares odpeljal celo serijo teh belgijskih klasik. Takoj sem razumel, zakaj imajo tak poseben čar, in si želel, da se vrnem naslednje leto. Tako da od takrat ostajajo cilj prvega dela sezone. Moja ekipa Bahrain Victorious me pri tem zelo podpira, tako da sem zelo hvaležen. In bil sem zraven, ko je Sonny Colbrelli leta 2021 zmagal na dirki Paris–Roubaix. In takrat sem dobil željo, da bi tudi meni enkrat uspelo tam dvigniti kocko v zrak. Upam, da mi to nekoč uspe.

To je ta razpoloženje, ki vas privlači. Ne ceste kot take same.

Mogoče bolj tudi sam način dirkanja ali pa sama trasa, ker je nekako zame osebno vračanje h koreninam. Na dirki imam občutek, kot da sem spet tisti šestletni mulec, ki se s kolesom preganja po makadamu.

Ampak na Podblici pa ni tlakovcev ...

Ni tlakovcev, so pa zelo razrukani makadami, tako da je zelo podobno. Podoben občutek, podoben adrenalin. Nekako sem vedno užival v tem, vedno bom. Počutim se mogoče udobneje kot nekateri drugi sotekmovalci, in tudi zato ostajajo to cilji zame. Ker, če sem popolnoma realen, verjetno na Dirki po Kataloniji nikoli ne bom zmagal, sploh pa ne v tej zlati generaciji specialistov za vzpone, ki so zdaj z nami.

Nekoč sem prebral, da na Roubaixu te lovorike pobirajo po bližnjih poljih. Ker mislim, da je kocke iz same ceste razmetalo že pri bombardiranjih med svetovnima vojnama. In potem je za tistega kamnoseka, ki dobi to čast, da pripravi lovoriko, to zanj nekaj nepojmljivega. Mogoče se boste s tem kamnosekom kdaj do konca kariere bližje spoznali, in s tistim, kar je pobral na bližnjih poljih?

V Belgiji in v tem delu Francije, kjer so te dirke, ima kolesarstvo res, res posebno mesto, ne samo v športu, ampak tudi v kulturi nasploh. Vsi to spremljajo. Tisti, ki zmagujejo na teh dirkah in so mogoče še domačini, pa so tam v bistvu, ne bom rekel bogovi, ampak ne veliko manj. Vsi vse vedo, vsi te poznajo, vsi navijajo za te. Tudi sama kultura je čisto drugačna. To je zanje skoraj vrhunec leta. Tam je cela fešta. Tam se zberejo nepregledne množice ljudi in vsi navijajo.

To je pri nas podobno Planici, mogoče.

Ja, tako. Najbolj živa prispodoba je to, tako kot je bilo pri nas v Planici, samo da tam je to še bolj razpotegnjeno. Teh tlakovanih odsekov je na desetine kilometrov. Povsod je nepregledna množica ljudi, navijačev, ki čakajo, da se boš pripeljal mimo. Zanje je to cela fešta. Dan prej ali pa včasih dan zatem imajo gran fondo po istih cestah. To so nore številke. To je več kot pet tisoč kolesarjev, ki se podajo na isto traso kot mi, da izkusijo ta čustva. To je zanje res popestritev vsakdana. In razpoloženje na teh dirkah je popolnoma nekaj drugega kot na kateri koli drugi dirki. Sploh pa na tistih dirkah na začetku sezone, ki mogoče niso najpomembnejše v celotnem kolesarskem letu, so pa bolj obarvane in polne vzponov.

Ali sebe kdaj predstavljate po karieri, da bi z avtodomom in žarom ob cesti spremljali profesionalne kolesarje ali pa te, ki nastopajo na ljubiteljskih gran fondo dirkah?

Zagotovo imam na seznamu stvari, ki jih želim v življenju izkusiti, obisk Dirke po Flandriji in Dirke Pariz–Roubaix kot gledalec. To je res nepozabna izkušnja. Ogromno Slovencev se je zadnja leta odpravlja na dirke, predvsem na Dirke po Franciji, da navijajo. Vsi poudarjajo, kako dobro so se imeli in da si niso predstavljali takšnega spektakla. Vsem tistim, ki so malo bolj pustolovski in ki jim uspe to načrtovati in izvesti, toplo priporočam tudi ogled vsaj Dirke po Flandriji ali pa dirke Pariz–Roubaix, kajti to je enkratna izkušnja.

Vaša lanska zmaga na Tour de France je bila za številne enkratna izkušnja, še bolj kot z dirkanjem pa ste ogromno ljudi navdušili z govorom po koncu etape. Po navadi po etapah vidimo le izseke intervjujev na družbenih omrežjih, pri vašem pa se je delil celoten, dolg več kot štiri minute, ker je bil tako močan, tako čustveno nabit. Fasciniralo me je tudi to, da ste najprej odgovarjali v slovenščini in potem v angleščini, misli in besede pa so si bile zelo podobne. Uspelo vam je v očitno zelo čustvenem trenutku še vedno ohranjati čisto glavo in povedati tisto, kar mislite v dveh različnih jezikih, kar se mi zdi zelo impresivno.

Na žalost je kolesarstvo precej komercialen šport. Jaz sem šel živet in delat v tujino zelo zgodaj. Tako se tudi naučiš tujih jezikov relativno dobro. V dveh jezikih, v italijanščini in v angleščini tudi razmišljam takrat, ko jih uporabljam. In včasih, ko sem dolgo časa iz Slovenije in pridem spet domov, imam kar malo težav, da govorim natančno v maternem jeziku, ker ga pač ne uporabljam prav pogosto.

Lahko vam zagotovim, da nimate težav.

Ja, zdaj ne, ker sem že nekaj časa v Sloveniji, tako da sem malo bolj spreten, ampak drugače pa včasih kakšen medmet ali pa kakšno stvar, ki jo želiš povedati, ti kar ne gre iz misli beseda v tistem jeziku, ki si ga uporabljal predtem. Dejansko sem pa vesel, da mi je to uspelo, da se s tem dotakneš ljudi, da poveš tudi to, kar mi čutiš. Ker mogoče se ljudje, ki spremljajo šport, niso zavedali, da imamo tudi mi precej sočutja drug do drugega. Da nismo mogoče čisto samo gladiatorski, tako kot je včasih videti, pa tako kot mnogi povedo takrat, ko jih prevzamejo ta čustva zmagovalca, ko pridejo v cilj. Jaz sem pa mogoče malo drugačen, mogoče imam še pikico več občutka za druge in se včasih preveč dajem na pol, tudi ne samo za svoje dobro, ampak tudi za druge. Mi je uspelo tudi to povedati in ohraniti.

Med Tourom smo gostili Milana Eržena, vodjo Bahrain Victorious, vodjo vaše ekipe. Poudaril je napredek znanosti v športu in predvsem pri prehrani kot enega tistih razlogov, da je kolesarstvo napredovalo za nekaj stopenj, da se je še izostril svetovni vrh. To se je zgodilo med vašo kariero, pred desetimi leti je bilo popolnoma drugače, kot je zdaj. Katero stvar pa bi vi še poudarili? Nekaj, kar je naredilo tako veliko razliko ali pa skoraj tako veliko razliko v zadnjih desetih letih vrhunskega kolesarstva.

Odsotnost dopinga. Se pravi to, da je Mednarodna kolesarska zveza presekala to kulturo in rekla, da tega ne dopušča več in da so vse ekipe to sprejele, in to aktivno izvajajo. To je tudi pripomoglo k temu, da imamo vsi podobna izhodišča. Pa materiali. To, da so zdaj kolesa tako hitra. Z moderno specialko, ki jo mi uporabljamo na Dirki po Franciji, pri vožnji s 300 vati moči, kar je nekje nizek tempo, pri taki moči imam približno 120–130 utripov na minuto. To lahko delam ves dan, pa se ne bo nič spremenilo. Pri takšni intenzivnosti pač kurim maščobo. Takrat se po ravnini, če ni vetra, torej v brezvetrju, pa če je asfalt približno spodoben, povprečen, takrat se premikam z več kot 50 kilometri na uro, približno 52, 53. Pred desetimi leti, z mojim kolesom za tekmovanje, z mojo opremo, z dresom, čelado in vsem, sem se z isto močjo premikal mogoče 46, 47 na uro. To je bistvena razlika. In če ti vsakemu posamezniku to daš, kaj se zgodi? Zgodi se, da smo kot skupina mnogo hitrejši. Zadaj je zavetrja več. Razlika med tistim, ki vleče, torej tistim, ki seka veter na čelu glavnine, in tistim, ki se zadaj skriva, je večja. Včasih si bil ravno tako zadaj, pa si potrošil večji odstotek tega, kar potroši tisti, ki je na čelu glavnine. Se pravi, če je spredaj vlekel, ne vem, s 400 vati moči, si ti zadaj poganjal 200 vatov. Zdaj pa tisti spredaj, če ne gre 500 vatov, ga tako ali tako ni od spredaj, tisti zadaj, ki ne goni, pa ima 80 vatov.

Ta razlika je bistveno večja. Zato je postal šport bistveno bolj taktičen in intenziven. To tudi ustreza našim kolesarjem. Če je bil prej šport bolj vzdržljivosten, če gremo 50 let nazaj, pa je bil to sploh popolnoma drug šport, bolj podoben današnjim preizkušnjam na makadamu. In tudi zato mislim, da ima makadam zanimivo prihodnost pred sabo, ker je to nekako vračanje h koreninam športa. Dejansko se vračamo k temu, da je šport vzdržljivostne narave. Ker tam nimaš česa skriti. Na makadamu tisti, ki vleče, gre, ne vem, 320 vatov, tisti zadaj pa z 280 vati. To je bistveno manjša razlika. Poleg tega je na vsakih 200 metrov ovinek. Tisti, ki je prvi, ga lahko lepše odpelje, pa mu ni treba toliko zavirati. Na lanskem svetovnem prvenstvu je bilo mogoče od 170 kilometrov 15 kilometrov takšnih, kjer si varčeval moči, če si se malo skril. Vse drugo pa je bilo mož na moža. To je čisto druga disciplina, čisto drug šport. Mogoče zato je tudi zanimivejši za spremljanje. Več se dogaja, več je sprememb, pa še na koncu so bili vsi izmučeni, ker so se manj skrivali.

Ko ste omenili odsotnost dopinga, da je to zdaj izenačilo tekmovalce, sem se spomnil na tisto zgodbo lani. Pred začetkom Toura je bil ravno Bahrain v preiskavi in me zdaj zanima, kakšen je epilog te zgodbe? Vzeli so vam telefone. Ste vsaj telefone dobili nazaj?

Ja. Meni ga k sreči niso, tako da sem ga vedno imel. Ampak drugi so dobili nazaj vse. Tako da so s tem zaključili, če jaz kaj prav vem. Ampak te stvari so vedno nagajanja, merjenje politične moči in podobno. Mislim, da so ti časi mimo. Pač plačujemo kot športniki davke za nazaj. Dejstvo je, da moramo mi 24/7 javljati lokacijo in da imamo zelo pogoste obiske tistih, ki nas preverjajo na domu.

Vedno znova pa se pojavijo govorice. Ko je letos Jonas tako zunajserijsko premagal Pogačarja na Touru, so se tudi pojavile govorice, da z rižem in makaroni to ni mogoče.

Ja, seveda. Vedno tistega, ki izstopa, označijo, da dela nekaj nemogočega. Ampak vsakič se meje premaknejo. Jaz sem prepričan, da čez deset let, če ne boš na takši ravni, kot je bil Jonas, te ne bo med stotimi. Oni so preprosto pač dve leti pred vsemi. Ne moremo zdaj tega čisto točno primerjati. Oni imajo tudi dvakrat višji proračun kot naša ekipa. Če dvakrat več znanja vržeš v eno stvar, boš lahko dvakrat več detajlov, ki vplivajo na aerodinamiko, na kotalni upor, preveril. Lahko boš dvakrat več denarja zapravil za priprave.
On je tiste ovinke tako natančno odpeljal. Jaz sem prepričan, da so oni cesto zaprli, da je on to naštudiral, ne vem. Jaz sem odličen tehničar, pa ne morem na takšni ravni takšnega ovinka odpeljati.

Zaradi pomanjkanja dopinga se je spremenila tudi oblika telesa. Včasih so bili lahko močnejši, bolj mišičasti kolesari najboljši. Zdaj pa dejansko, ker tega ni, je najboljši tisti, ki se lahko najbolje skrije in najmanj porabi. On je skoraj 10 kilogramov lažji od Tadeja. Mogoče še niso vse ekipe tega ugotovile, nekatere pa so. Kot poznavalec, kot nekdo, ki je vpleten v šport, bi težko verjel, da jim je, za takšno raven, ki jo je dosegel, uspelo pretentati vse te kontrole, pa delati nekaj, kar delajo drugače, pa se sprenevedati in hkrati pred vsemi to skrivati. Sploh zdaj, ko se včasih počutim, da sem v Big Brotherju. S kamero skoraj že od šestih zjutraj do večera rinejo vame. Težko bi se skril nekdo, ki bo dobil Tour, za katerega vsi vedo, da bo zmagal na Touru. To je skoraj nemogoče.

V celotnem podkastu lahko še slišite, kako je Mohorič doživel tisti znameniti padec na Giru pred dvema letoma, ko je med spustom naredil salto, a se je vse tako odvijalo, da se tega dela padca ne spomni, pa o treningih s Tadejem Pogačarjem in Urško Žigart v Monaku ter o tem, da se je razvil iz izjemno talentiranega kolesarja, za katerega so številni v Sloveniji mislili, da bo konkuriral za vrh na največjih večetapnih dirkah, v specialista za enodnevne preizkušnje, sam pa pravi, da ni popolnoma izključeno, da bo na koncu kariere skušal večkrat osvojiti večdnevne dirke.

Tour 202 najdete v RTV 365 in na spletni strani val202.si, pri svojih ponudnikih podkastov pa se lahko na podkast tudi naročite. Odslej ni več del kanala Šport 202, ampak je v svojem samostojnem Tour 202.