Z 9. mestom na pretekli kolesarski Dirki po Italiji, ki je zaznamovala stoletnico italijanskega kroga, je Valjavec izenačil svoja (in s tem tudi slovenska) najboljša dosežka na tritedenskih dirkah (Giro 2004 in Tour 2008). V klanec se je držal najboljših, v ospredju je bil tudi v nekaterih šprinterskih etapah. Njegov nekdanji trener pri kranjski Savi Franc Hvasti je bil tega še posebej vesel: "Pogosto sem mu govoril, naj gre 'do daske'. Ker me ni ubogal, sem mu hotel kdaj že kar kakšno primazati," je v šali povedal Hvasti, ki je seveda izjemno ponosen na Valjavčevo kariero.

V pogovoru za MMC je Tadej Valjavec razmišljal, ali je bilo na Dirki po Italiji v klancih še kaj skritih rezerv. Med drugim smo se dotaknili tudi njegove nenavadne nesreče, ekipe Ag2R in padca Denisa Menčova 500 metrov pred ciljem zadnje etape. Besničan si zdaj želi še odmevnega dosežka na Dirki po Španiji: "Tudi tam bom štartal na skupno razvrstitev, čeprav je tudi res, da si na največjih dirkah želim etapne zmage!" Poleg Vuelte je na njegovem koledarju za letošnjo jesen tudi nastop na svetovnem prvenstvu.

Pogosto se na tritedenskih maratonih pojavi vsaj kakšen dan krize. Pri vas ga ni bilo opaziti. Kako to?
Res, tiste krize ni bilo, oziroma je bila na srečo le v eni izmed ravninskih etap, kar je morda bolj posledica psihe, ker sem vedel, da to ni bila etapa, kjer bi moral v ospredju. Ni bilo krize, izteklo se je po načrtu.

Navkreber ste vozili v svojem ritmu in spremembe ritma vas niso uničile. Bi sploh lahko v kakšen klanec iztržili še več?
Mislim, da ne. Vozim v svojem ritmu, kar je najhitrejša pot do cilja. Lani sem to začel prakticirati na Dirki po Franciji.
Če bi sledil drugim, bi izgubil ritem in bi se noge zakislile. Ne bi bil sposoben voziti več tako hitro kot prej. Tu pomagajo izkušnje. Vesel sem, da sem prišel do tega spoznanja.

Kaj pa, če bi imeli boljšo pomoč ekipe, mislite, da bi lahko posegli še višje?
Edina pomoč, ki bi me lahko popeljala višje, je bila tista ekipna vožnja, prvi dan, ko smo veliko izgubili in sem bil razočaran nad ekipo. Na posameznih etapah mi ni nič manjkalo.

Imeli ste tudi smolo, čez stopalo vam je zapeljal avto. Kako se je lahko to zgodilo?
Pravzaprav je bila to sreča v nesreči. Lahko bi bilo veliko hujše. V tisti gneči v cilju je eden izmed sodnikov zapeljal čez stopalo. Na srečo ni bilo nič hujšega, le nekaj bolečin. Z zdravili smo to uredili.

Posledic danes ne čutite več?
Lažje bolečine so še, ampak to ni težava. Glavno, da ni bilo zloma.

Ste v cilju v Rimu videli padec Denisa Menčova? Ste morda pomislili, da je zapravil skupno zmago?
Ja, vsi v moštvenem avtobusu smo bili zelo vznemirjeni in smo kar skočili pokonci. Privoščili smo mu zmago in tisti padec je bil res dramatičen. Na srečo mu je vseeno uspelo.

Ste si mislili, da lahko Menčov zadnji teden ubrani roza majico, ali ste prednost dajali Di Luci, ki je ves čas napadal, a mu ni uspelo?
Ne, verjel sem v Menčova. Že prej sem ga ocenil kot najmočnejšega kolesarja na letošnjem Giru. Presenetilo me je le to, da je bila njegova ekipa, ki na začetku ni vlivala upanja, v odločilnih etapah zelo složna in močna.

Kako so Italijani sprejeli drugo zaporedno zmago tujca?
Vse bi dali, da bi zmagal Di Luca. Na začetku so računali na Bassa, ampak izkazalo se je, da to ni tisti Basso, kot je bil. Vsa Italija je potem navijala za Di Luco. No, na koncu so bili lahko kar zadovoljni z drugim mestom. Poskusil je čisto vse, nima si česa očitati. Če je nekdo boljši, je pač boljši.

Na Dirki po Sloveniji vas sicer ne bo, pa vseeno, bi se radi preizkusili v prvi etapi, ko bo treba na Vršič in Korensko sedlo?
Po pravici povedano, ne poznam trase, ker na njej ne nastopam. Gotovo je doma lepo dirkati, ampak imam druge obveznosti, ki me vežejo na mojega delodajalca.

Ste zelo pogrešali družino, ki je od konca aprila bogatejša še za hčer Klaro?
Ja, lahko rečem, da zelo.

T. O.