Prestop kolesarskega superzvezdnika je nemško ekipo navdal s ponosom in zanosom, da s pomočjo Slovenca postane najboljša v svetovni seriji. Proces, ki ga je zasavski orel že opravil pri nizozemskih čebelah, zdaj pa ga začenja v zasedbi, ki sama sebe imenuje skupina bratov (Band of Brothers).

Skupaj z njim je iz trenutno najboljše ekipe (po zmagah, ne UCI-točkah) pripeljal trenerja Marca Lambertsa (medijski dan je izpustil zaradi slabšega počutja), s katerim sta hitro začela spreminjati delo pri za zdaj še bavarski ekipi. "Podrobnosti, majhne stvari, a tudi vizija," so tri stvari, ki po besedah vodij dajejo sadove na pripravah.

Ob medijskem dnevu Bore Hansgroheja v Platji de Palmi na Majorki je bil vseskozi v središču pozornosti Primož Roglič, ki so mu po šolski uri novinarske konference v angleščini namenili še ločeno srečanje s slovenskimi mediji.

Povzetek celotne Rogličeve novinarske konference v slovenščini z dodatnimi odgovori iz angleškega dela medijskega dneva.

Ali bo dovolj dirk, ker ste v programu uradno napovedali zgolj dve etapni dirki pred Tourom?
Da, zagotovo. Program bo na koncu sestavljen tako, da bo deloval. Takšen štart sezone sem v bistvu izvedel že zadnjih nekaj let, da sem začel v marcu. Tako ustaljenemu načinu treninga bomo sledili s treningom, sredi februarja višinske priprave na Tenerifu in zatem štart v novo sezono.

Kaj po marčnem štartu na Pariz–Nica ali Od Tirenskega do Jadranskega morja? Ali res ne bomo videli nobene enodnevne klasike, kakšna nova dirka?
Bomo videli, kako pa kaj in na katere dirke. Saj bi tudi sam že kar zdaj povedal, da gremo na Tirreno ali Pariz-Nico ... Ampak nimam pojma, nismo se še čisto odločili. Predvsem bomo gledali, kaj ima največji smisel za celotno zgodbo. Zagotovo gledano name in kot tudi za tekmovalce okrog mene. Konec koncev morata tudi Jai Hindley in Aleksandr Vlasov dirkati in dobiti priložnost na kakšnih dirkah.

Zdaj boste edini kapetan ekipe na Touru. Ali ste to izvedeli že pred podpisom pogodbe ali se je to potem razvijalo? Slišano tukaj, je v nemški ekipi zdaj vse to, kar ste si želeli.
Da, to je bil tudi eden izmed razlogov, da sem zamenjal ekipo. Zaradi tega sem tudi podpisal, da imam priložnost štartati Tour. Kot sem že rekel, ali zmagaš ali ne, saj ni tako važno, ampak samo, da na koncu ne očitaš. Mogoče pa, če bi pa to, bi bilo pa to ... Bomo videli. Kdaj je treba kaj narediti in tudi tvegati v tem primeru. Da odideš iz najboljše ekipe na svetu, saj smo vse zmagali, vse tri grand toure in vse, kar je bilo mogoče. Dobro, tukaj tudi niso eksoti. Giro so že zmagali s Hindleyjem in še nekaj drugih dirk. Vendar razlika je več kot očitna. Čaka nas ogromno dela. Se mi zdi, da bodo predvsem dirke slej ko prej dale najjasnejšo sliko. Nato bomo lahko rekli, to delamo dobro, to nam gre. Ampak potrebujemo čas. Tudi iz mojih izkušenj – gledano na prejšnjo ekipo – je moralo miniti kar nekaj časa, da smo postali najboljši. Mogoče smo delali že najboljše kakšno leto ali dve, vendar izidi tudi ne pridejo čisto takoj. Čeprav si želim, da nam zagotovo steče čim bolje takoj.

Sorodna novica Roglič: "Zmaga na Touru predstavlja češnjo na torti"

V kolesarstvu se usluge odplačujejo dolgoročno. Ali že veste, kako?
Oh, da. Čisto preprosto: vem, zakaj sem tu. Nisem zato, da samo za svojo rit poskrbim, pa poskrbim, samo da bo Tour. Ne! Tu sem zato, da dvignem vse. Če želimo osvojiti Tour, nisem samo jaz. Potrebujem vse: od mehanikov, prehrane do fizioterapevtov, pomočnikov, vseh športnih direktorjev, celotnega osebja. Vsi morajo prestaviti prestavo ali pa dve v višjo prestavo, da nam uspe. Posledično da se tako Jai in Aleks izboljšata in naučita kaj novega. In še vsi preostali, kar nam bo pomagalo. Več nas bo dobrih, močnejši bomo.

Nizozemska ekipa je bila vrhunska, najboljša. Kako pa vidite nemško ekipo, koliko so profesionalni? Ali opazite kaj razlik?
Profesionalnost, se mi zdi, da ni tako samo v kolesarstvu, temveč povsod, da vsak sledi vzorcem ali navadam, ki se jih naučiš ali pa delaš. Tega ne opazi ravno človek, ki je ves čas v tem okolju, ampak ki pride od nekod drugod. Kot je Rolf opisal primera o petih vrstah solat ali pa kar koli. Ni treba preveč komplicirati stvari s tremi napitki za okrevanje. Saj ena stvar je čisto dovolj, najboljša in tisto, kar deluje. Na vseh področjih imam kakšno pripombo in tudi povem, zakaj jo imam, ker mi je mar. Lahko bi samo prišel in bil čisto zadovoljen ter tiho. Tu sem, da naredimo najbolje. Vsi smo na isti strani, vsi želijo nekaj narediti, kar se mi zdi najlepše, da gremo vsi isto pot naprej.

Pred letom dni – ob menjavi dobavitelja prestav in zavor – ste poudarili, da je bila večja sprememba in težja stvar za navaditi se menjava čevljev. Kaj je bila zdaj tista oprema, s katero ste imeli več dela za privajanje?
Najprej sem mislil, da bom zagotovo znova vozil Shimano, a je zdaj tudi tukaj Sram. Zame isto, v bistvu sem še najbolj navajen od vseh fantov, ki ga prej niso uporabljali. Spet velika razlika so bili čevlji in pedali. Iz Speedplaya nazaj na Shimano. Prej smo mislili, da bomo imeli Time, kar imajo običajno ekipe s Sramom. Kar velika sprememba je: če si daš čevelj na primer s Speedplayem in prideš nazaj, se preobuješ in zamenjaš na Shimano, ni kot bi samo čevlje zamenjal, ampak se spremeni celoten položaj. Vse se nekako spremeni. A je šlo, sem si vzel nekaj časa v predahu med sezonama. Po predahu sem na novo začel in recimo pozabil, kako je bilo v starih čevljih.

Zdaj ste nesporni kapetan, prej ste bili vajeni delitve vlog in sokapetanstva.
Vse ima pluse in minuse. Ampak gledano z mojega vidika je seveda dobrodošlo. Predvsem nas je čim več na isti strani. Vsi vemo, zakaj smo tam, seveda samozavestni in na koncu tudi želimo uživati v tem, kar delamo radi.

Kot edini vodja oz. kapetan imam tudi večjo odgovornost in pritisk. A vse skupaj je del procesa, pomembno je, da se bosta Aleks in Jai učila. Z več supermočnimi fanti bo tudi ekipa rasla in lahko postane najboljša ekipa na svetu.

Ali so bile po prestopu še kakšne možnosti za okrepitev ekipe v vašo pomoč?
Ni bilo možnosti, ker je bila ekipa že polna. Niso mogli kaj dosti narediti, vsaj za letos ne. Če pogledamo na papir, kakšne tekmovalce imajo ekipe okrog nas in kakšne imamo mi. Kar je, je, vsaj za letos. Moramo narediti najboljše s tistim, kar je v danem trenutku mogoče, za naprej pa zagotovo se okrepiti in imeti čim boljše tekmovalce okoli sebe.

V povezavi s tem bi najbrž ogromno naredil napovedani prevzem od Red Bulla?
Upam, vendar brez zveze komentirati z moje strani, ker nisem pri tem. Čas bo povedal svoje, kaj bo to prineslo in kako bo šlo.

Omenili ste, da bo Tour kot češnja na torti ... Ste si že kaj ogledali etape letošnje velike pentlje?
Češnja na torti že samo z vidika, da štartam v Monaku. Zdaj je že kar nekaj časa minilo, odkar sem končal Dirko po Franciji. Dobrodošlo bi bilo se pripeljati do cilja v Nici. Od preostalih etap sta mi precej znani zadnji dve. Poznani klanci, ki jih po navadi vozim, razen zaključnega vzpona v 20. etapi ne poznam. Tam, kjer se je lani končala Pariz–Nica, ko je Tadej zmagal. Tega klanca si še nisem ogledal, ampak si ga bom zagotovo pogledal v kratkem. Dobrodošlo je, da vse veš, poznaš, ampak na koncu, če nimaš v nogah, ti to ne pomaga.

Kako gledate na napovedani četveroboj Vingegaard – Pogačar – Evenepoel – Roglič?
Česa več si ne moreš želeti. To je najboljše, kar je mogoče in dobro za kolesarstvo. Močnejše tekmovalce kot imamo, višja bo raven in najboljši bo res zmagal. Zelo bi bil vesel, če bi se to uresničilo in bi vsi najboljši štartali na Touru.

Ste tudi vi kdaj razmišljali, da bi si sami postavili izziv, kot si ga je letos zadal Tadej Pogačar z dvojčkom Giro-Tour?
Vse se da. So sicer nenapisana pravila, to lahko, tega ne, to je pretežko. Vendar vse je mogoče, prejšnji rekordi so zato, da se presegajo in ustvarjajo nove zgodbe. Letos me predvsem zanima, da bi naredil še tisto kljukico in obkrožil še Tour zraven Gira in Vuelte, potem pa bom gledal naprej.

Čuti se, da je vse podrejeno Touru, a vseeno vprašanje o olimpijskih igrah v Parizu, ki pridejo kmalu po koncu v Nici?
Nimam pojma. Po eni strani bi, glede na to, da ni na Japonskem, ampak v Parizu, je priložnost, da se gre in poskuša dirkati čim bolje na cestni dirki. Za kronometer zelo težko sploh kaj rečem. Saj se je dobro peljati na kronometrskem kolesu, to je ena stvar. Druga pa, koliko grem hitro. Glede na to bomo videli in se odločil, ali bom sploh odpeljal olimpijski kronometer ali ne. Za zdaj se mi zdi, da kronometer bolj ne kot da.

Še vprašanje o svetovnem prvenstvu: selektor Uroš Murn, zveza in preostali glavni reprezentanti govorijo o štiriletnem obdobju, ko prihajajo SP-ji, ki so pisani na kožo vam, Pogačarju, tudi Mateju Mohoriču.
Leto po leto, pri mojih letih. Pri štirih letih za naprej ... Kot pravijo, če ne streljaš na gol, ne moreš zadeti. Se pravi, moraš voziti dirke, če želiš kaj narediti. Glede na to, kakšno priložnost imamo s tekmovalci, ki jih imamo v tem trenutku, je priložnost tam in bi bilo neumno izpuščati te priložnosti. Če bo šlo vse po načrtu, bi se rad udeležil svetovnega prvenstva.

Ste mogoče v novi ekipi že spoznali, kdo bi lahko bil novi "Sepp Kuss"?
Sepp je Sepp, samo eden. Nesmisel je iskati kopije. Moram dirkati, preživeti čim več časa z njimi. Ugotoviti, kdo bo tisti "Sepp", tisti "Robert" ... in ta mesta dopolniti.

Zdaj osnovne zimske priprave opravljate na Majorki, ne na celini v Španiji. Kako to vidite?
Spremembe so dobrodošle, tako sem tudi zamenjal ekipo. Drugače sem že sam ostal tukaj na Majorki pred leti. Nekaj kilometrov višje, mogoče dva kilometra, čez zimo z 2016 na 2017. Vrnitev v malce poznano okolje.

Rečeno je bilo, da niste stari 24, temveč ste dopolnili 34 let. Kako se sami počutite?
Počutim se še vedno kot 24-letnik, kar je najbolj važno. Številke? Mislim, da ni važno, kaj pravijo številke, važno je, če nobenega ni pred tabo, potem je že v redu. S tega vidika gledam na to, kar kaže števec.