Svetovno prvenstvo 2020, Dirka po Franciji, zdaj pa tudi Amstel Gold Race 2025. Na veliko noč je Tadej Pogačar po nizozemskih cestah bežal več kot 30 kilometrov, a sta ga Remco Evenepoel in Mattias Skjelmose ujela le osem kilometrov pred ciljem. Pred sprintom je delovalo, da je Danec odpisan, a je vstal od mrtvih in se dokopal do 12. zmage v karieri, Slovenec pa je osvojil drugo mesto.

Sorodna novica Skjelmose dobil sprint z olimpijskim in svetovnim prvakom, Pogačarja motil veter

Tako Pogačar kot športni direktor Andrej Hauptman sta upala na sindrom druge skupine, ko se kolesarji med seboj lovijo in napadajo, s tem pa je njihova povprečna hitrost običajno nižja od hitrosti tistega, ki beži v ospredju in s tem lažje pride do zmage.

Tokrat ni bilo gledanja in čakanja
"Sledil sem Alaphilippu, ki je napadel približno 45 km pred ciljem. Pričakoval sem, da bova šla dlje skupaj. Dolgo sem bil sam, upal sem, da se bodo kolesarji zadaj malo gledali, kot se običajno, a tega tokrat ni bilo. Evenepoel in Skjelmose sta se odlepila, tako ni bilo gledanja in čakanja, to je bilo dirkanje na polno. Na koncu je bilo 2:1, to ni bilo najlažje, zadnjih 15 km je bil še neugoden veter, malo me je pobralo, zato sem se odločil, da ju počakam in da naj odloča sprint, a je bil Skjelmose močnejši," je dirko za Val 202 podoživel Pogačar.

Pogačar o zadnjih metrih – "nudl šprint"
Povprečna hitrost je bila izjemno velika, 43,9 km/h pomeni celo rekord dirke, zato ni presenetljivo, da je Pogačar zadnje metre opisal: "Na koncu ni bilo dinamita, sprint je bil ... Kolesarji temu rečemo 'nudl šprint', vsi smo imeli 'špagetaste' noge. Nisem vedel, kdo od njiju je boljši. Pričakoval sem, da bo Remco napadel na zadnjem klancu, zato sem bil na njegovem kolesu. V zadnji kilometer nisem želel iti v ospredju, Skjelmose je imel najboljši položaj in naju je oba ugnal."

Komaj čaka na Valonsko puščico
Marsikdo je pomislil, da je razplet tudi posledica zahtevne dirke Pariz−Roubaix prejšnji teden in da bo Pogačar morda izpustil Valonsko puščico, ki bo na sporedu že v sredo. A kapetan UAE se že z navdušenjem ozira proti tej dirki: "Valonska puščica je nekaj čisto drugega, dirka je precej krajša, zaključni vzpon na Mur de Huy traja le dobre tri minute. Velikokrat sem že vozil to dirko, velikokrat mi ni uspelo narediti dobrega izida, enkrat sem zmagal. Letos grem spet na zmago, noge so odlične, to bo dobra priprava na večji cilj, ki bo na sporedu naslednjo nedeljo." Svetovni prvak je imel v mislih Liege−Bastogne−Liege, ki je kolesarski spomenik, torej ena od petih najpomembnejših enodnevnih dirk v letu.

Hauptman: Treba se je spočiti
V avtu ga je spremljal Hauptman, ki je največjo dirko na Nizozemskem videl zelo podobno: "To je bila super dirka, ekipa je super delala, ves čas smo kontrolirali dirko. Po napadu Alaphilippa je Tadej hitro ostal sam. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, če bi se skupine med seboj lovile, bi se lahko ustavili in dirka bi bila odločena. Zadnji kilometer mi v avtu skoraj nič ne vemo, ker je slika s TV-ja nekaj sekund zadaj." Hauptman je bil zadovoljen z navijači: "To je bila res lepa dirka, ogromno navijačev je bilo ob cesti. Zdaj se je treba spočiti za naslednji dve dirki v Ardenih."

Pogačar tako ostaja pri štirih zmagah na ardenskih klasikah.

V dresu UAE-ja je kolesaril tudi Domen Novak, ki je odstopil: "Kot ekipa smo naredili vse, morda smo malce preveč razvajeni in mislimo, da bo Tadej vedno zmagal, a to je kolesarstvo. Pogačar je pokazal, da je najboljši. Zame to ni poraz, to je dirka."

Čustveni Skjelmose je zmago posvetil dedku, ki mu je umrl pred dobrim mesecem. Za njim je bilo res slabo obdobje, svojo zadnjo zmago v mednarodni konkurenci je namreč slavil marca lani.

Evenepoel: Lahko bi zmagal
"Imam mešane občutke. Pozitivni so, ker sem v igro vrnil od tako daleč. To je bila šele moja druga dirka sezone in sem se že lahko boril z najboljšim kolesarjem tega trenutka. To je dobra motivacija, to mi še nikoli ni uspelo," pa je Evenepoel povedal za Sporzo.

"Sprint sem začel malo prezgodaj, pihal je nasprotni veter, moral bi iti na desno stran, a nisem sprinter in si ne upam takih potez. Nista me za veliko prehitela, samo za polovico kolesa, ko bi le počakal še 50 metrov z napadom. Če ne bi padel, bi zmagal," je bil odločen olimpijski prvak. Približno 100 km pred ciljem je namreč skupaj z Woutom van Aertom končal na tleh: "Moral sem loviti vsaj 30 kilometrov, dirka je bila res kaotična."

Van Aert je še na peti zaporedni enodnevni dirki končal na drugem ali pa četrtem mestu. Vsi kolesarji, ki so stopili na zmagovalni oder, bodo nastopili tako na Valonski puščici kot v Liegeu, van Aert pa se bo pripravljal na Giro.