Šport, ki je že dolgo na udaru zaradi razširjene zlorabe nedovoljenih poživil, se je znašel pred novim preizkusom. Zgodilo se je na svetovnem prvenstvu v ciklokrosu v Zolderju, kjer so v kolesu 19-letne Femke Van den Driessche, lanske evropske prvakinje, dobili elektromotor. Belgijka je bila ena izmed favoritinj dirke v kategoriji do 23 let, ki pa jo je morala v dežju in vetru predčasno končati po treh od štirih krogov, domnevno zaradi okvare verige. Na sploh ji na dirki ni šlo po načrtih, saj ni bila med vodilnimi, ampak zunaj najboljše deseterice.

Preiskovalci so s pomočjo aplikacije na tabličnem računalniku, ki meri temperaturo in morebitne elektromagnetne valove, že ob pregledu kolesa na štartu posumili, da si poskuša pomagati na nedovoljen način. Ko so po dirki odstranili sedlo, so v sedežni cevi odkrili električne kable, ko so poskušali razstaviti gonilko, pa so v gonilnem ležaju našli elektromotor. Kakšen tip motorja natančno je to bil in ali so jo k odstopu v resnici privedle težave z njim, še ni znano.

"Popolnoma jasno je, da se je zgodila tehnološka goljufija. Mislim, da o tem ni skrivnosti," je dan po dirki sporočil predsednik Mednarodne kolesarske zveze (UCI) Brian Cookson. Neki drugi predstavnik UCI-ja je dejal, da je bila zloraba odkrita po zaslugi nove tehnologije odkrivanja tovrstnih prekrškov, ki jo je UCI razvijal več let.

Merckx za najstrožjo kazen
Kolesarka je takoj zanikala, da bi namerno uporabljala kolo s skritim motorjem, rekoč, da je enako kot njeno kolo, a da pripada prijatelju in da ji ga je reprezentančni mehanik napačno izročil pred dirko. "Prijatelj je v soboto šel po progi, nato pa kolo pustil v tovornjaku. Enako je kot moje, lani sem mu ga prodala. Mehanik je mislil, da je kolo moje, ga očistil in pripravil za dirko," je trdila s solzami v očeh in vztrajala, da nikakor ni vedela, da je v njem motor, kar pa ji ne bo veliko pomagalo. "Počutim se res grozno. Zavedam se, da imam veliko težavo. A nimam nobenih strahov pred preiskavo. Ničesar nisem naredila narobe."
Pozneje je tudi omenjeni prijatelj Nico Van Muylder zatrdil, da je bilo kolo res njegovo. Če bo odločeno, da je Van den Driessche kriva, jo čaka vsaj šestmesečna prepoved tekmovanja in kazen do 200.000 švicarskih frankov (180.000 evrov). UCI je namreč januarja lani sprejel poseben pravilnik, ki obravnava tovrstne kršitve.

Zgoraj omenjena je minimalna kazen, kaj lahko jo doleti tudi dosmrtna prepoved dirkanja, za kar se je, denimo, v odzivu na dogodek zavzel tudi legendarni Eddy Merckx. Primer naj bi zdaj obravnavali trije člani disciplinske komisije UCI-ja, na odločitev, ki naj bi bila znana v nekaj tednih, pa bo mogoča pritožba na Mednarodno razsodišče za šport v Lozani, tako kot pri "navadnem" dopingu.

Gazzetta: Le vrh ledene gore
Prvi odkriti primer je odprl vprašanje, kako razširjen je v resnici mehanski doping v kolesarstvu. "Že v preteklosti smo slišali nekaj zgodb o tem. Pozorni smo bili na morebitne goljufije in v zadnjih mesecih opravili veliko preizkusov koles na številnih dirkah. Preizkušali smo različne metode testiranja. Ali to pomeni, da si na tak način pomaga veliko tekmovalcev, bomo še videli," pravi Cookson, ki je napovedal še strožji nadzor. Že po lanski dirki Milano-Sanremo so, na primer, pregledali 37 koles.

Po pisanju La Gazzette dello Sport gre pri odkritem primeru le za vrh ledene gore in za staro tehnologijo, ki naj bi jo uporabljali tudi številni rekreativni kolesarji. "Samo jaz sem v Italiji v zadnjih letih prodal 1.200 takšnih koles. Ko berem vrstne rede na dirkah, mi gre na smeh. Najbolje se ta sistem obnese pri visokem ritmu poganjanja pedalov," je za rožnati časopis izjavil neimenovani vir, ki je po lastnih besedah več let delal tudi z velikimi imeni tega športa. Elektromotorji so veliki od 15 do 20 cm, tehtajo od 500 do 600 gramov ter so tihi in nevidni. Kolesa s takšnim pripomočkom stanejo približno 20.000 evrov.

Novejša, veliko naprednejša in desetkrat dražja tehnologija (stala naj bi celo do 200 tisoč evrov) so elektromagnetni sistemi v obroču zadnjega kolesa. Proizvajajo le od 20 do 60 vatov moči, kar pa je dovolj, da se povprečen profesionalec spremeni v šampiona.

Primer Cancellara
UCI je na mehanski doping postal pozoren leta 2010 in na Dirki po Franciji prvič uvedel nadzor. Razlog za to so bili očitki, da si je z motorjem nekaj mesecev prej Cancellara pomagal do zmag na dveh spomladanskih klasikah - Dirki po Flandriji in dirki Pariz-Roubaix. To je trdil nekdanji italijanski kolesar, pozneje pa televizijski komentator Davide Cassani, znan tudi po tem, da je leta 2007 danskega kolesarja Michaela Rasmussena ujel na laži, da je v času nenapovedanega dopinškega testa treniral v Mehiki, sam pa ga je srečal v Dolomitih.

Pospešek, s katerim je Cancellara strl tekmece na Dirki po Flandriji, je bil tako neverjeten, da so se prvič pojavili sumi o "dopingiranem kolesu". "Sledil sem mu s hitrostjo več kot 50 km/h, a se mu nisem približal. To je neverjetno," je tedaj povedal drugouvrščeni Tom Boonen, ki mu je Švicar ušel na vzponu na sloviti Muur van Geraardsbergen.

Na spletni strani YouTube se je pojavil video, na katerem je Cassani za televizijo RAI nazorno pokazal, kako deluje prevara in kako se pedala sama vrtijo, ko pritisneš na gumb, ki je na krmilu. Izjemno majhne baterije so dobro skrite, v ogrodju kolesa pa elektromotor poganja pedala in s tem ustvarja dodatnih 100 vatov moči. "Dovolj, da bi lahko jaz pri petdesetih letih zmagal na Giru," je bil slikovit Cassani. Na posnetku je tudi vidno, kako naj bi Cancellara z rokami sprožil elektromotor in si pomagal pri zmagi na dirki Pariz-Roubaix.

Cancellara, štirikratni svetovni prvak in olimpijski zmagovalec leta 2008 v kronometru, je nečednosti vseskozi zanikal. "Dolgo se je zdelo, da je tovrstna tehnologija prevelika, pretežka, preveč nezanesljiva in tudi preveč glasna, da bi jo uporabljali v športu, kjer šteje vsak gram. Kolesarji in ekipe so trdili, da je to znanstvena fantastika in vztrajali, da je, četudi bi tehnologija lahko dodala nekaj vatov v ključnih trenutkih dirk, pretežka in preveč nerodna, da bi bila učinkovita. Ob tem so menili, da bi bilo baterije težko skriti, njihova življenjska doba pa prekratka, da bi bile zanesljive na šesturni dirki," so zapisali pri spletni strani VeloNews.com.

Predolgo tiščanje glav v pesek?
Na drugi strani so drugi svarili, da bi lahko baterije skrili v bidone in da bi elektromotorje uporabili le v odločilnih trenutkih dirk. Nenavadne menjave koles sredi dirk so le dolivale ogenj k pojavu raznih teorij zarot, strahovi, da so si motorji res utrli pot v kolesarsko karavano, pa so postajali vse večji. Številni so se pred leti le nasmihali, ko so se preiskovalci UCI-ja na dirkah začeli pojavljati z rentgenskimi napravami, a se je zdaj izkazalo, da je bilo njihovo početje upravičeno.

"Zame je to huje kot doping. Daje ti 50 vatov več, ali pa 100, odvisno od motorja. To ni več kolesarstvo, to je dirkanje z motorji. Takšni bi morali dirkati z Rossijem," je ta teden dejal Merckx.

Po mnenju madžarskega inovatorja Istvana Varjasa so vodilni pri Mednarodni kolesarski zvezi predolgo tiščali glave v pesek. Že leta 2010 je na neki italijanski televiziji pokazal kolo z motorjem, ki ga je sam izdelal, aprila lani pa je za francoski športni dnevnik L'Equipe izjavil: "Ljudje so potrebovali 10 let, da so začeli verjeti v EPO (eritropoetin). Enako je z motorji. Nihče ni verjel v to, a obstaja že 17 let."

Pospeševanje Van den Driesscheve med vzponom na Koppenberg (povprečni naklon 11 odstotkov, najstrmejši del 23 odstotkov) na dirki Koppenbergcross 1. novembra 2015, na kateri je zasedla drugo mesto:

Vrteče se zadnje kolo po padcu Ryderja Hesjedala na Vuelti 2014: