Novomeški kolesar velja za izjemno cenjenega pomočnika in je v italijanskih ekipah do slave pomagal že številnim kolesarskim zvezdnikom. Od lani je član Astane, v nedeljo pa je prvič dirkal na kraljici klasičnih dirk od Pariza do Roubaixa. Osvojil je 44. mesto. Dolgo je bil v igri za vrh, toda na koncu mu je pričakovano zmanjkalo moči, saj že en mesec ni dirkal.

S kakšnimi željami ste odšli v Pariz, glede na to, da ste zadnji hip izvedeli, da boste dirkali?
Pred štartom nisem vedel, kaj me čaka. Veliko sem slišal o tej dirki, toliko zgodb o padcih, smoli, defektih. Vedel sem, da bo težko na odsekih granitnih kock, ki jih še nikoli nisem vozil, in da moram voziti spredaj. Dirka se ves čas "na polno", hitrosti so velike. Polovica tekmovalcev želi čim prej v beg. Prvih 90 kilometrov nikomur ni uspelo. Pihal je tudi nasprotni veter.

Vseeno ste odlično dirkali, še 20 km pred ciljem ste bili v ospredju ...
Vedel sem, da moram na prve odseke kock priti spredaj in si že prej izboriti dober položaj. Ko si enkrat na kockah, potem ni težko držati skupine. Med dvema odsekoma kock, kjer je bil daljši asfaltni del, sem ujel ubežnike in imel enkratno izhodišče, saj imaš idealen pregled. Bilo nas je 10, to je že kar dovolj velika skupina in ni tako izčrpavajoče, medtem ko je bilo zadaj ogromno padcev, čeprav ni bilo dežja.

Na koncu vam je vendarle zmanjkalo moči, kar je verjetno pričakovano?
En mesec sem bil brez dirke, nisem se dobro počutil, imel sem težave z dihanjem, z regeneracijo. Vse od dirke Tirenno-Adriatico kar nisem prišel k sebi, zato tudi nisem šel na Dirko po Baskiji. Dogovorili smo se, da ostanem doma, potem pa je ekipa vseeno potrebovala še enega tekmovalca in so zahtevali, da grem. Ko si enkrat na štartu, seveda ne razmišljaš o odstopu. Imaš pač neki cilj, morda zgolj tega, da si vsaj do nekega odseka spredaj in prineseš svojim sotekmovalcem kakšen bidon vode. Ko sem uvidel, da se da dirkati, pa sem dobil voljo, dokler ni posvetila rdeča lučka in sem imel skoraj privide.

Kako zelo kolesarja pretresejo ti odseki ceste, na katerih so granitne kocke? To najbrž ni isto, kot če pelješ v naših mestih po granitnih kockah?
To nima zveze z običajnimi granitnimi kockami. Če se voziš v Ljubljani po središču mesta, je to kot vožnja po parketu dnevne sobe v primerjavi z dirko Pariz-Roubaix. Že tiste fuge med kockami so tako široke ... Kocke so kar nametane, stare so že 100 in več let.

Se ne da izogniti kockam in voziti ob strani?
Nekateri odseki so takšni, da je pri strani zvoženo od traktorjev, kar izkoristiš in skačeš z enega konca na drugega. V Arnbergu so nalašč vse prekopali in ograjo ali pa gledalce pomaknili povsem h granitnim kockam, tako da ne moreš voziti po zvoženi poti, ampak hočeš nočeš moraš na kocke, ki te tako pretresejo, da komaj ostaneš na kolesu. Sploh nisem vedel, kako naj držim kolo.

Kako zelo pa pade hitrost na teh odsekih?
Ko na začetku zapelješ na kocke, nekako še lebdiš po njih, nato pa poskakuješ in te zabija. Hitrost pade podobno, kot če bi zapeljal v mivko. Že če voziš 30 km/h, je veliko.

Verjetno so lahko moteči tudi gledalci?
Gledalcev je ogromno, vsi so tam ob progi, marsikdo še kaj spije in so precej nepazljivi. Slikajo in gledajo čez objektiv, pri tem pa nimajo prave predstave, kje je v resnici kolesar. Komolce imajo kar na sredi ceste.

Tudi sami ste se znašli med gledalci. Kaj se je zgodilo?
Na koncu nekega odseka kock je bil pravokoten ovinek, ki ga nisem videl in sem zapeljal med gledalce. Takrat sem izgubil stik z ubežno skupino. To je bilo dobrih 20 km pred ciljem.

Kako komentirate zmagoslavje Johanna Van Summerena? Je to presenečenje?
Ja in ne. Nihče ga ni štel ravno med ožje favorite. Vedno je bil v vlogi pomočnika, vseeno pa ima že nekaj lepih uvrstitev s klasičnih dirk.

Zakaj Cancellara na koncu ni potegnil v svojem slogu in ujel vodilne skupine?
Tudi če bi šel "na polno", se ne bi mogel otresti Hushovda in Ballana. Gotovo bi ujel Van Sumerena, toda potem bi bil v finišu Hushovd močnejši.

Katere dirke bi radi vozili v nadaljevanju sezone? Boste šli na Giro ali Tour?
Zdaj so mi spremenili program in lahko se zgodi, da bom moral spet na Giro, čeprav bi, če bi moral izbirati, raje šel na Tour. V petek gremo z ekipo na Zoncolan na ogled trase. Najprej si seveda želim, da se pozdravim in da se forma popravi.

Kdo bo kapetan na Giru, kdo na Touru?
Kreuziger in Vinokurov.

Prav navdušeni niste videti, ker boste spet šli na Dirko po Italiji. Zakaj ne?
To so stresne dirke in raje vidim, da tega ni. Na Giru je sploh ogromno dela, ki ga zunanji opazovalci sploh ne vidijo. Ves čas vožnja proti vetru, ovinki, slabe ceste, dež. Paziti moraš, da si ob kapetanu. Potem pa ekipa pripelje sedem gorskih kolesarjev in dva za ravnino, tako da dodobra nastradam. Že po prvem tednu sem "sesut", preostali sotekmovalci pa vsi sveži, ko se začnejo gorske etape. Da ne govorim o vseh transferjih med etapami in o poznih večerjah, ko si še ob pol enajstih za mizo.

Stari ste 38 let. Kako se občutijo leta?
Nisem več tako elastičen, je pa več izkušenj. Včasih sem se zaletaval z glavo v zid, zdaj veliko pomagajo izkušnje.

Veljate za odličnega pomočnika, vendar na nekaterih (tudi največjih) dirkah včasih poskusite tudi sami do uspeha, a vedno nekoliko zmanjka. Zakaj?
Pobegi, ki se zgodijo kmalu po štartu, se težko izidejo. Trikrat toliko moči moraš vložiti kot glavnina, pri tem pa ne moreš ustvariti takšne prednosti, da je glavnina ne bi izničila. Na velikih dirkah ni naključij, jaz pa nisem takšen kolesar, da bi v finišu lahko dirkal z Ballanom ali Cancellaro. Enostavno moram prej v beg, toda potem na koncu zmanjka energije.