Pogačar je kot prvi ubranil zmago na novodobni kolesarski enodnevni klasiki Strade Bianche. Bele ceste Toskane je osvojil tretjič, a na kakšen način.

49,7 km pred ciljem makadamske klasike je Tadej Pogačar narobe ocenil sicer njemu poznani spust in zgrmel po asfaltu ter pristal v jarku v travi in trnju. Spektakularno in grozljivo. Konec dirke, križ čez spomladanske klasike ali je ogrožena celo sezona svetovnega prvaka?

Predvsem vesel, da je lahko končal dirko

"Mislim, da sem srečko, to je moj novi vzdevek," se je pošalil Pogačar, ki se dobro zaveda, kako drugače bi se lahko končal grd padec, ki je hitro obkrožil športni svet. "To ni prvič, da sem tako padel, in verjetno ne zadnjič. To se zgodi. Zelo sem vesel, da sem lahko končal. Strade Bianche je ena mojih najljubših dirk. Škoda bi bilo, če je ne bi končal."

Sorodna novica Pogačar kljub grdemu padcu ostaja kralj belih cest

Na prvi pogled zmedeni Pogačar je vstal iz trave in trnja ves obdrgnjen ter raztrgan, a po nekaj pogledih je že krenil nazaj na cesto in počakal na spremljevalno vozilo ter prevzel rezervno kolo.

"Trenutek panike v moji glavi, ko sem padel," je na novinarski konferenci zmagovalca priznal prvi kolesar sveta. "Razmišljal sem o vsem – ali lahko vstanem, ali je moje kolo v redu, ali je moja ura v redu, ali bo moj hrbet v redu ... Veliko stvari se je dogajalo. Imel sem srečo, da ni bilo nič zlomljeno oziroma da nisem bil huje poškodovan, lahko bi se končala zelo slabo. Želel sem se tudi vrniti v ospredje in poskušati dokončati posel, saj smo kot ekipa vložili veliko dela. Moral sem nadaljevati," je tok misli po padcu opisal Pogačar.

Pod pritiskom dokazovanja Pidcocku

Vse kosti so ostale cele, a obdrgnjen in raztrgan levo, desno, spredaj, zadaj, po nogah, rokah in ramah. V manj kot štirih kilometrih je že ujel vodilnega Pidcocka, ki ga je počakal. Padec pa je iztiril tretjega člana vodilne skupinice Connorja Swifta, britanskega prvaka v gravel kolesarstvu.

"Opravičil sem se Tomu in Swiftyju, ker je bila neumna nesreča, lahko bi se res slabo končalo za vse v prvi skupini. Bila je moja krivda," je prevzel odgovornost Pogačar. "Tom me je čakal na vrhu, ko sem bil blizu, morda je mislil, da je bolje, da voziva skupaj. Spoštoval me je in jaz spoštujem njega. Vrhunska dirka in veliko spoštovanja je bilo kljub tako naporni dirki. On je svetovni prvak v gorskem kolesarstvu, olimpijski prvak in svetovni prvak v ciklokrosu, zato sem bil pod pritiskom, da moram pokazati, da dobro obvladam kolo. Pravzaprav sem pokazal, da sem precej 'usran'," se je pošalil Pogačar in priznal, da je pri obvladovanju kolesa Tom Pidcock vseeno v prednosti, tako na spustih kot makadamu."Nikoli se ne bom udeležil dirke z gorskim kolesom, to ni zame."

Načrtoval napad na Pinzutu, a ob prvem prečkanju

Pidcock je pritiskal na naslednjih makadamskih odsekih, a Pogačar mu je suvereno sledil, nato pa je ob drugem vzponu na Colle Pinzuto uprizoril pospešek, s katerim se je otresel vztrajnega Angleža in zmagovalca belih cest Toskane leta 2023.

"V mislih sem imel, da napadem na naslednjem makadamskem sektorju. A na srečo sta letos dva kroga, tako da sem imel še čas za napad," je za RTV Slovenija Pogačar potrdil, da je letos načrtoval napad ob prvem prečkanju zahtevnega odseka Colle Pinzuto. "Preveč tvegano je bilo, da bi čakal na vzpon v Sieni," je 26-letni Slovenec pojasnil, zakaj je kljub ranam šel v odločilni napad 18,6 km pred ciljem.

Zakaj novodobna klasika? Ker je najtežja enodnevna dirka.

Strade Bianche oziroma bele ceste, ki se vijejo po makadamu Toskane, je izjemno priljubljena dirka med samimi kolesarji, hkrati je simbol gravel kolesarjenja kot največjega kolesarskega fenomena po prelomu tisočletja. Po statistični analizi Jonasa Creteurja za belgijski Knack so Strade Bianche tudi zares najtežja enodnevna dirka sezone.

• Največ višinskih metrov na kilometer (17,5 metra vzpona/kilometer = 3716 višincev v 213 km).
• Največji delež neasfaltiranih odsekov (81,7 km makadama v 16 odsekih = 38 % vse trase na belih cestah).
• Najnižja povprečna hitrost (40,7 km/h nova najhitrejša izvedba, a 7 km/h počasnejša od lanskega Pariz–Roubaixa).
• Najmanjše zmagovalne skupine v cilju z največjimi razlikami (prvih 11 v cilju posamično v razmiku 5:31).
• Največji delež odstopov oz. zunaj časovne zapore (letos končalo 98 od 175 kolesarjev = 56 % udeležencev).

Zmagovalec 10 od zadnjih 11 dirk

Tretja Pogačarjeva zmaga na Strade Bianche, s čimer je izenačil rekord Fabiana Cancellare, za kar bo slovenski superzvezdnik nagrajen s posvetilom na izbranem makadamskem odseku prihodnjih izvedb belih cest.

Ker tudi grd padec ni izločil Pogačarja, je kolesarski neverjetni Hulk, dosegel deseto zmago na zadnjih 11 dirkah, na katerih je nastopil. Niz je začel na lanski Dirki po Kataloniji, edina izjema je enodnevna velika nagrada Quebeca, kjer je bil sedmi. Predtem je brez zmage ostal le na klasiki vseh klasik – dirki Milano–Sanremo.

Z odrgninami proti velikemu cilju v Sanremu

Prva tradicionalna kolesarska klasika sezone je veliki spomladanski Pogačarjev cilj. A zdaj mora najprej zaceliti vse rane in se pripraviti na obračun s sprinterji ter velikim tekmecem na enodnevnih spektaklih Mathieujem van der Poelom.

"Adrenalin je 'nabijal' vse do cilja. Takoj potem sem pa začutil vse rane, a je zdaj že malo boljše. Bodo pa prihodnji dnevi kar zanimivi," Pogačar ve, da ga čakajo boleči dnevi z manj spanca in treninga, a hkrati, da se je sezona klasik šele začela, kjer bo štrene lahko pletel tudi "Srečko".