Z nekdanjim vrhunskim kolesarjem, zdaj pa selektorjem mlajših reprezentanc in strokovnim komentatorjem TV Slovenija, smo se pogovarjali o tem, kakšne možnosti ima Primož Roglič na letošnji Dirki po Italiji in kje bi se lahko odločila dirka.

Na tritedenskih dirkah Slovenci še nismo imeli kolesarja, ki bi bil tako favoriziran za zmago, kot je Primož Roglič na letošnjem Giru. So pričakovanju upravičeno visoka?
Seveda. Po tem, kar je pokazal v letošnji sezoni, predvsem na dirki od Tirenskega do Jadranskega morja in v Romandiji, se nimamo česa bati. Na glas lahko upamo in verjamemo. Ne gre samo za rezultate in realizacijo, zelo prepričljiv je bil pristop in nastop ekipe v celoti.

Je trasa s tremi kronometri in številnimi klanci po Rogličevem okusu?
Lahko bi rekli, da mu je res pisana na kožo.

Se kaj bojite, da Roglič nima dovolj močne ekipe za osvojitev rožnate majice, sploh po poškodbi Roberta Gesinka?
Gesinka je res škoda, v hribih bi ga utegnil pogrešati, predvsem zaradi njegovih izkušenj in vzdržljivosti. Čeprav, po drugi strani pa je vedno tako, da pri ekipi ne gre samo za seštevek odlik posameznih kolesarjev, ampak tudi ali predvsem za predanost. To, da sedem ljudi tri tedne gara za enega liderja, se ne da kupiti z denarjem. Kapitanu je treba zaupati in mu slediti, šele potem daš lahko res vse od sebe.

Čeprav je Roglič prišel z višinskih priprav, je v Romandiji dirkal odlično. Je tudi vas povsem prepričal?
Absolutno. Lahkotno, igrivo in sproščeno. Kljub temu, da pred dirko vsaj javno nase ni prevzel rezultatske odgovornosti, mu je šlo odlično od nog.

Kako zelo je za Rogliča psihološko pomembno, da je zmagal na Dirki po Romandiji in da letos sploh ne pozna poraza? Štartal je na treh enotedenskih dirkah in vse dobil ...
Nekako v stilu Bradleya Wigginsa in Chrisa Frooma v najboljših Skyevih letih … Šalo na stran, letos mu gre res vse po načrtih, in to je pomembno. Slišim sicer kritike, da je prekmalu v formi, da se preveč razdaja ali pa da se tihi favoriti stare šole v miru pripravljajo in stopnjujejo formo. A zmaga je zmaga in vsaka je dragocena, v psihološkem smislu neprecenljiva, daje mu kredibilnost in veličino.

Za uvod kolesarje na letošnji Dirki po Italiji čaka kronometer v Bologni. Roglič nam je povedal, da bo naredil vse, da takoj obleče rožnato majico. Kakšne možnosti ima na kratki trasi, kjer bo šlo navkreber? Bi se lahko razpletlo podobno kot leta 2016, ko je Rogliča za las ugnal Tom Dumoulin?
Prolog v Bologni je diametralno nasproten tistemu na Nizozemskem pred tremi leti. Konča se z dvema kilometroma hudega vzpona na svetega Luko nad Bologno. Bolj me spominja na kronometer svetovnega prvenstva v Bergnu pred dvema letoma, le da je krajši. Verjetno bo glavni nasprotnik isti kot na obeh omenjenih urah resnice – Tom Dumoulin.

Bi bilo, če bi oblekel rožnato majico, na naslednjih etapah smiselno braniti majico ali pa raje varčevati z močmi?
Legendarni italijanski kolesar Gianni Bugno je bil zadnji, ki je na Giru leta 1990 oblekel rožnata majico na prologu in jo nosil tri tedne do cilja. Pozneje je bil še dvakrat svetovni prvak na cestni preizkušnji. Lep izziv, ni kaj. Ampak to seveda ni mačji kašelj. Ekipa in še enkrat ekipa je tista, ki potem res nosi največje breme. Teoretično bi bilo enostavneje zaostajati nekaj sekund pred zadnjim kronometrom, ki je letos prav na zadnji dan v Veroni in potem …

Katere etape bi bile lahko odločilne? Bo najtežja tista z vzponom na Stelvio in Mortirolo, ki ima skupno 5700 m višinske razlike, dolga pa je 226 km?
Giro je težka dirka. Že v prvem tednu na poti proti jugu bo cel kup težav in dolge etape. Gorski kronometer s ciljem v San Marinu in potem piemontske Alpe ob koncu drugega tedna. Uvod v zadnji teden bo omenjena 16. etapa. Gavia in Mortirolo sta zelo zahtevna kombinacija, prvi prelaz zaradi nadmorske višine preko 2600 metrov, Mortirolo pa tako in tako velja za najtežji klanec daleč naokoli. Ne popušča in ne odpušča. Cilj ni nikoli na vrhu, spust je tehničen in nevaren, do cilja pa potem še 15 km blagega, a mučnega vzpona. Menim pa, da bo pravi finale in najtežja etapa predzadnja, dvajseta, v Dolomitih. Štirje težki prelazi, skoraj 200 km neprekinjenega vzpenjanja in spuščanja. Manghen in Rolle sta zelo visoka, zadnji Croce d'Aune pa zelo strm. Noge bodo utrujene, moči pri koncu in tukaj se lahko marsikaj spremeni.

Menite, da bo dirka odločena zadnji dan, ko bo v Veroni 15,6-km kronometer?
Ne, po moje ne. Na tem kronometru bo šlo samo še za manjše finese.

Primož Roglič nam v intervjuju ni razkril, kje načrtuje ključne napade. Ali tega noče povedati javnosti ali pa je pred dirko nemogoče vedeti za natančen "strateški načrt" dirkanja, saj je to odvisno od številnih okoliščin?
Res je, šteje tudi navdih, dober dan, vreme, razpoloženje in še marsikaj. Okvirni načrt imajo zagotovo izdelan, potem pa ga je treba udejanjiti.

Je dovolj izkušen, da bo znal najboljše prihraniti za zadnji teden Gira?
Da. Po tem, kar sem videl lani na Touru, verjamem.

V čem je Roglič letos še boljši kot lani? Vemo, da je njegova ekipa boljša v moštvenih kronometrih, toda na Giru te discipline ne bo ...
Prepričljiv je. Odločili so se, da je zrel za to, da tritedensko dirko odpelje kot kapetan. Pri tem ga podpirajo in mu sledijo. Tudi brez ekipnega kronometra bodo imeli dela več kot dovolj.

Primož in njegovo dekle Lora pričakujeta naraščaj, lahko se zgodi, da bo Lora ravno v času Gira rodila. Bi lahko to zelo zmotilo Primoževo pripravo na posamezno etapo? Bi mu lahko misli uhajale drugam?
Po navadi te tovrstne stvari okrepijo.

Največji Rogličev tekmec naj bi bil Tom Dumoulin, ki je Giro dobil predlani. Letos zmage še nima, a povprečna pomladanska forma je pri njem že stalnica. Očitno je spet vse podredil Giru in Touru ... Ga tudi vi vidite kot največjo "grožnjo" Rogliču ali pa utegne Dumoulin moči vendarle bolj hraniti za Tour?
Dumoulin je neugoden, dokazano lahko zmaguje. A lani je Giro izgubil, podobno je izgubil tudi že Vuelto pred leti, prav v zadnjih dneh.

Tudi sicer je spisek favoritov dolg in zdi se, da nas čaka res izjemna dirka. Koga bi še izpostavili? Simona Yatesa, Vincenza Nibalija?
Nibali še ni odpisan, Simon Yates ima popravni izpit od lani. Na Vuelti je potem blestel, a lanski Giro ga boli. Miguel Ángel López je bil lani tretji tako na Giru, kot na Vuelti, letos je že dobil Kolumbijo in Katalonijo. Ion Izagirre, Rafael Majka, Mikel Landa, Tao Geoghegan Hart, Ilnur Zakarin, Bauke Mollema in še kdo, so v drugi vrsti.

Izberite še etapo letošnje Dirke po Italiji, ki bi bila najbolj po meri slovenskih navijačev. Biti mora torej čim bližje Sloveniji in z dovolj vzponi, da bi lahko videli v ospredju Rogliča ...
Dolomiti, predzadnji dan 1. junija, v nedeljo pa še v Verono. Tudi Bologna in San Marino sta blizu. Mislim, da bo izzivov precej…