Njen meteorski vzpon na publicističnem področju bi lahko primerjali z vzponom Tadeja Pogačarja v svetovnem kolesarstvu. Nekdanja klasična glasbenica in arhitekturna kritičarka se namreč s pisanjem o kolesarstvu ukvarja šele dve leti, vendar si je že utrla pot v najpomembnejše kolesarske publikacije v angleškem jeziku.
Novo življenjsko poslanstvo si je našla v pisanju člankov o osebnostih in zakulisju slovenskih uspehov v kolesarstvu. V zadnjih dneh je bila na obisku v Sloveniji, kjer je zbirala gradivo za daljši članek o Tadeju Pogačarju, s čimer že nastajajo tudi prvi zametki knjige o slovenskem kolesarstvu. Kate Wagner se bo zaradi tega projekta letos v Slovenijo še vrnila za daljše obdobje, ob njenem tokratnem, recimo temu informativnem, obisku pa se je z njo pogovarjal Igor Tominec.
Glasba, arhitektura, pisanje
Pot Kate Wagner do točke, na kateri je trenutno, je pravzaprav mogoča samo v Združenih državah Amerike. Rodila se je na jugu, izobrazbo pridobila na vzhodu, zdaj živi na severu v Chicagu. Njene misli pa so skoraj ves čas v Sloveniji. Zakaj pravzaprav? Do tega pridemo kmalu, ampak začnimo na začetku.
"Rodila sem se v Teksasu, odraščala pa v Severni Karolini v malem kraju na podeželju. Študirala sem glasbeno kompozicijo v Greensboroju v Severni Karolini. Za podiplomski študij pa sem izbrala glasbeno produkcijo in akustiko. V tem času sem začela objavljati tudi blog o arhitekturi. Ta je postal zelo viralen in praktično sem zaradi tega postala manjša internetna zvezda. Za tem sem pisala za različne arhitekturne revije, ampak v bistvu sem se teh člankov hitro naveličala. Na neki točki sem si zaželela pisati zgodbe, dovolj mi je bilo esejev."
Kolesarstvo – obsesija med pandemijo
Kate Wagner se je v zadnjih nekaj letih dobesedno poročila s kolesarstvom. Zaradi moža je padla v ta šport, ki pa se ga ni lotila tako kot povprečni kolesarski navdušenec. Da se je kolesarstva lotila na polno, bi bil preblag opis.
"Kolesarstvu sem se resno posvetila šele med pandemijo. Moj mož je namreč kolesar, pravzaprav imajo to že v družini, njegov oče je namreč severnoameriški prvak v 12-urni vožnji na kolesu v ležečem položaju. Začelo se je torej na ta način, med pandemijo pa je kolesarstvo postalo moja obsesija. Vstajala sem ob petih zjutraj, da sem lahko živo spremljala kolesarske dirke – v ZDA so ure manj ugodne za spremljanje zaradi časovne razlike. Zvečer pa sem vsak dan približno od šestih do polnoči gledala posnetke starih dirk in skušala nadomestiti čim več tega, kar sem zamudila v kolesarstvu. Vse sem si pogledala za nazaj do leta 2011."
Esej o pretresljivi Rogličevi izgubi Toura 2020
Na publicističnem področju se je Kate Wagner dokazala, še preden jo je vase posrkal kolesarski šport. Kot omenjeno, je pred leti pisala arhitekturne članke. Ampak tako kot se je enkrat prej v življenju že v hipu prelevila iz violinistke v arhitekturno kritičarko, se je pred dvema letoma po hitrem postopku prelevila v kolesarsko novinarko.
"Navdih za pisanje o kolesarstvu sem dobila leta 2020, ko sem spremljala Dirko po Franciji. Način, kako je Primož Roglič izgubil dirko, me je tako pretresel – to je bil trenutek, ki ga kot avtor ne moreš spregledati in zamuditi. Morala sem nekaj napisati o tem. Napisala sem esej o porazih in čustvih, ki jih spremljajo, in ga objavila v svojem blogu. To je opazila urednica kolesarske revije in me vprašala, ali ga lahko objavijo. Seveda sem se takoj strinjala. Zatem sem napisala še nekaj podobnih stvari, nato pa me je urednica vprašala, ali bi lahko napisala portretni članek o Rogliču. Nisem bila pripravljena na kaj takega, saj sem se v svoji pisateljski karieri pred tem pogovarjala samo z umetniki in naredila nekaj intervjujev z arhitekti. Moram reči, da sem se sprva malo ustrašila naloge."
"Roglič je zame neke vrste osebni junak. Kadar se mučim na kolesu ali kadar mi ne gre po načrtih v življenju, se vedno spomnim nanj, na njegovo vztrajnost in neomajno voljo. Na koncu sem napisala zelo osebno zgodbo, ki je požela precej zanimanja. Potegnila sem vzporednico s tem, da sem tudi sama pri 22-ih popolnoma obrnila svojo življenjsko zgodbo. Članek je med drugim znan po opisu, kako je potekal moj prvi pogovor z njim – dobila sem termin za telefonski pogovor, medtem ko je bil z ekipo na pripravah na Tenerifih. Tisti dan je prekolesaril 200 kilometrov in poleg tega imel pred mano že dve uri medijskih dejavnosti. Bil je popolnoma uničen, jaz pa sem imela pripravljena sama težka vprašanja. To je bila tudi zame lekcija za pogovore s športniki. Pred tem sem intervjuvala umetnike in vsak od njih ti lahko na posamezno vprašanje odgovarja po 30 minut, če je treba. Ugotovila sem, da je treba za različne ljudi ubrati različne načine pogovorov. Tako se je začelo, potem pa sem kaj kmalu že pokrivala Dirko po Franciji."
Po Rogliču portreta Mohoriča in Pogačarja
Kate Wagner pravi, da je bilo v Združenih državah o ameriških kolesarjih bolj ali manj že vse napisano. Brandon McNulty, Neilson Powless, Sepp Kuss – o njih so že napisani številni članki in portreti. Tržno nišo za svoje pisanje je našla v Slovencih. Kot se je izrazila, je v Slovenijo pred nekaj leti udarila strela z jasnega neba in povzročila, da se je rodilo nekaj najboljših kolesarjev danega trenutka.
"Za omenjeni članek sem naredila precej uspešnejši drugi pogovor z Rogličem in dobila o njem informacije, ki jih predtem ni še noben novinar iz angleškega govornega področja. Kmalu se me je prijel sloves, da lahko od slovenskih kolesarjev dobim boljše zgodbe kot drugi angleško govoreči novinarji – mogoče je to pretiran oziroma ne najbolj pošten opis, ampak po članku z Rogličem so mi uredniki različnih kolesarskih revij naročali, naj napišem še kaj o slovenskih kolesarjih. Potem sem kar dvakrat podrobneje pisala o Mateju Mohoriču, na lanski dirki po Franciji pa spremljala zmagovito pot Tadeja Pogačarja. Tiskani mediji nismo dobili veliko možnosti pogovorov z njim, ampak vseeno mi je uspelo dobro zabeležiti njegov pohod proti zmagi. Šele po lanskem prvem obisku Slovenije pa sem prišla do sklepa, da se bom v svojem pisanju verjetno za vedno osredinila nanjo."
Zahod površno obravnava Slovenijo
Bolj kot novinarka je Kate Wagner pisateljica, tako da se dosežkov slovenskih kolesarjev ne loteva zgolj na rezultatski ravni. Pravi, da slovenski šampioni, tako kot tisti z drugih koncev sveta, prihajajo iz neke države, iz neke kulture, ki se je na Zahodu še nihče ni resneje lotil.
"Na neki točki sem postala nezadovoljna s tem, kako v zahodnih medijih poročajo o Sloveniji in slovenskem kolesarstvu. Nihče ni pokazal želje, da bi deželo in njeno kulturo bolje spoznal. Vsi menijo, da je trenutno dogajanje le začasno in da se po koncu kariere Tadeja Pogačarja nihče nikoli več ne bo zmenil za ta konec sveta. V tradicionalno uspešnih kolesarskih državah je v novinarskih člankih celo nekaj pridiha tega, da bi njim zmage na tritedenskih dirkah bolj pripadale kot Slovencem. Morda je zame še bolje, da prihajam s tistega konca Združenih držav, kjer kolesarstvo ni prav doma in da nisem obremenjena s tem, kaj se je dogajalo v preteklosti. Glede Slovenije pa: rada bi jo bolje spoznala, tudi njeno kulturo, literaturo. Nihče v angleško govorečem svetu za zdaj ni pokazal podobnega namena."
Zakopana v slovensko literaturo, na vrsto pride tudi jezik
In ko se je tega projekta lotila Kate Wagner, se ga ni polovičarsko. Moram priznati, da sem bil osupel, ko mi je začela razlagati, kako zavzeto se je lotila raziskovanja Slovenije.
"Odkar sem začela pisati o slovenskem kolesarstvu, sem si tu pri vas ustvarila kar nekaj prijateljskih vezi. In zdaj so to v bistvu moja najpomembnejša prijateljstva. In ko sem lani prvič obiskala Slovenijo, me je tako navdušila, da je vse skupaj postalo neke vrste obsesija. Začela sem brati knjige o slovenski zgodovini ter prevedeno prozo in poezijo. Državo najbolje spoznaš skozi umetnost. In odkar sem začela to brati, se še nisem ustavila. Edina težava je, ker je zelo malo slovenske literature prevedene v angleščino. Na primer od Franceta Prešerna ne dobiš angleških prevodov, razen nekaj pesmi na medmrežju. Šele pred kratkim so se pojavili prevodi drugih pesnikov. Zato sem začela z romani Draga Jančarja, ki ima največ prevedenih del v angleščino, ob tem pa brala pesmi Srečka Kosovela, Tomaža Šalamuna in Aleša Debeljaka."
Zavzetost ali celo obsedenost Kate Wagner s Slovenijo gre celo tako daleč, da se bo začela učiti slovensko. Malo za dušo, malo zaradi praktičnih razlogov.
"Učenje slovenščine se mi zdi pomembna stvar, kajti če bo Tadej še enkrat dobil Tour de France, bo nekdo o tem napisal knjigo. In tisti nekdo želim biti jaz. Zato ker imam neki odnos do te države, ker sem si tukaj ustvarila poznanstva in ker veliko vlagam v priprave na tako obsežen projekt. Če želim brati novinarske članke in znanstvene publikacije, se moram naučiti slovensko; ni pošteno stalno nekomu drugemu nalagati prevajanja. Poleg tega bi se rada z določenimi ljudmi pogovarjala v slovenščini. Za učenje slovenščine imam tako poklicni kot osebni motiv."
Literarne odlike športa
Nadarjena pisateljica bi lahko pisala tako rekoč o čemer koli. Ampak naša tokratna gostja je dobila navdih v športu, točneje v kolesarstvu. Še točneje: v slovenskem kolesarstvu.
"Od nekdaj sem prepričana, da ima šport literarni potencial. Še zlasti kolesarstvo. Kolesarstvo namreč hkrati poteka na več časovnih ravneh. V nekaj minutah se lahko odvijejo dogodki, ki zaznamujejo tedne, mesece ali leta. Vzemimo tisti dan na La Planche des Belles Filles. Ljudje se še danes kar naprej pogovarjajo o tem dnevu. Takšni dogodki so izjemno hvaležna snov za pisanje literature, pravzaprav so snov za mite in legende. Na lastne oči smo lahko videli prave literarne konflikte: soočenje človeka s človekom, boj človeka z naravo in proti tehnologiji. To so klasične literarne teme. Poleg tega so kolesarske dirke prava potopisna zakladnica. Potekajo tedne in tedne po najlepših kotičkih sveta. V tem smislu se kolesarstvo kar precej razlikuje od drugih športov."
Šport in umetnost sta združljiva
Njena področja ustvarjanja so si med seboj kar precej narazen. Izobrazba na področju glasbene kompozicije, preboj na področju arhitekture, vrhunec na področju športne publicistike. Kje so tukaj sploh stične točke?
"Vlada napačno prepričanje, da sta šport in umetnost nezdružljiva. Nikoli ni bilo tako. Sicer ne bi že pred desetletji francoski filozof Roland Barthes napisal obsežnega eseja o mitologiji, ki spremlja kolesarsko dirko po Franciji. Ta njegova knjiga je danes med izbranimi deli francoske filozofije. V Združenih državah Amerike je David Foster Wallace napisal poglobljeno knjigo o tenisu. Poleg tega se mi zdi šport izjemno koristno področje na področju zdravega življenja, pa pri sklepanju poznanstev in prijateljstev. Ideja, da šport in umetnost ne gresta z roko v roki, je zgrešena."
Pri pisanju si Kate Wagner prizadeva začutiti duha časa države, iz katere ta hip prihajajo najboljši kolesarji na svetu. In Slovenijo vidi v lepši luči, kot jo pravzaprav vidimo sami.
"Obstaja neke vrste velikodušnost, ki je ne najdeš nikjer drugje na svetu. Prijatelji, ki jih imam v Sloveniji, mi stalno pošiljajo sporočila: kaj počnem, kako se imam, ali sem v redu, in tako naprej. Česa takšnega v Združenih državah Amerike nisem vajena. Takšna oblika komunikacije mi je bila prej neznana, zdaj pa je ne bi zamenjala za nič na svetu. Druga stvar, ki me je pritegnila in očarala, je slovenska zgodovina. Skoraj ves čas je bila Slovenija pod tujo nadvlado, in ta samostojnost je res še zelo sveža. Raziskovanje tujih vplivov in kako ti vplivi zarisujejo smer trenutni politiki države, to se mi zdi izredno zanimivo."
Ali ji je uspelo priti na Triglav?
Preden se bo začasno vrnila v Združene države Amerike, pa si je Kate Wagner zadal še en cilj, ki je najverjetneje težji od branja knjige.
"V soboto pred vrnitvijo v ZDA se želim še povzpeti na Triglav. Zato ker so se prijatelji pošalili, da če pridem na vrh Triglava, dobim slovensko državljanstvo. Triglav imate na zastavi in simbolično bi mi pomenilo veliko, če bi se povzela tja gor. Ampak kolegica, s katero naj bi šla, ima resne dvome, ali sva sposobni tega podviga, tako da bomo šele videli."
Ker v kolesarstvu od jeseni do pomladi vlada mrtva sezona, si je Kate Wagner za spremljanje našla še en šport. To je košarka. Pravi, da je pomembno, da imaš dve moštvi, za kateri navijaš, ker je lahko sicer rezultatska suša predolga. Ker trenutno Biki iz njenega mesta Chicaga ne doživljajo tako zvezdniških časov kot nekoč, navija še za Dallas Luke Dončića.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje