V teh dneh je kar četverica kolesarjev oblekla majico vodilnega, tudi v petek bo v eni od štirih prestižnih majic vozil junak torkove etape na Etni Jan Polanc.

Za prvo etapo dirke, ki je zrasla v eno izmed treh največjih več etapnih dirk v letu, so maja 1909 kolesarji morali biti na startnem mestu v Milanu nekaj pred tretjo jutranjo uro. Pot jih je vodila proti Bologni. Prav zaradi tega pa je večji del zaključkov rožnatega kroga v prestolnici svetovne mode v Lombardiji, kjer se bo vse skupaj končalo tudi tokrat. In to s posamično vožnjo na čas, kar je za zdaj nekaj nenavadnega za zaključni dan tritedenskih dirk.

Očitno pa bo tudi to postala navada, ki jo vsaj letos Giro posnema po krajših večdnevnih preizkušnjah, kar je v tej sezoni odlično izkoriščal tačas najboljši slovenski kolesar na svetovni lestvici Primož Roglič. Zadnjega na italijanskem krogu tokrat ni, šesterica, ki nastopa, pa za zdaj skrbi za precej vidne vloge. Tudi take, kot se je v sredo pripetila Luki Piberniku v Messini, ki je ob okvari sprejemnika pozabil, da bo ob koncu treba v šefovem mestu opraviti še en krog po mestnih ulicah. Seveda pričakovano, saj so bili gledalci željni čim dlje spremljati svojega Morskega psa, branilca lanske zmage in dvakratnega zmagovalca Gira Vincenza Nibalija. Sicer pa se v modrem, kar je znak za najboljšega na gorskih ciljih, vozi prav Jan Polanc, med ekipami pa je na vrhu Cannondale, kjer nastopa Kristjan Koren.

V sredo je minilo 86 let, odkar se vodilni na dirki oblači v rožnato majico. Brez najbolj uveljavljenega športnega dnevnika morda dirke v tej obliki niti ne bi bilo. Dobri dve desetletji po prvi izvedbi so rožnato barvo časopisa začeli prodajati tudi prek najboljšega v karavani. Nikakor ni presenetljivo, da ima največ zmagovalcev in zmag prav Italija, saj je prva skupna zmaga odšla na tuje šele leta 1950, ko je bil najhitrejši Švicar Hugo Koblet. Italijani bi dali marsikaj za to, da bi tudi letos imeli na vrhu svojega kolesarja. Vsi pa dobro vedo, da je tega zmožen le že omenjeni Vincenzo Nibali, ki ga tokrat v spremljevalnem vozilu vodi še nedavno slovenski kolesarski selektor Gorazd Štangelj. Moštvo Bahrajna je v svojem prvem letu delovanja daleč največ stavilo prav na italijanski krog.

Že danes vsi vedo, da če Nibaliju ne uspe, bodo krivce za to iskali vsepovsod in morda šele na koncu prav pri Sicilijancu, ki resnici na ljubo, v prvem delu sezone zares ni blestel. Zmaga zgolj na dirki Po Hrvaški v kolesarskem svetu zagotovo ni zagotovilo za dobro pripravljenost. Toda vsaj za zdaj je Nibali potrdil, da bo spet znal biti zelo previden in predvsem preudaren. Kandidati za končni uspeh pa dobro vedo, da bo tokrat o vsem odločal zadnji teden, ko so skorajda vse etape označene za gorske. Na koncu vse čaka še ura resnice med kraljevskim avtodromom v Monzi in Milanom, ki bo dolg skoraj 30 kilometrov. Pod slovito milansko Madonno, ki krasi vrh katedrale v glavnem mestu Lombardije, pa se bo morda kdo še zanašal na nadnaravno moč omenjene Gospe.

Kakih pet, šest kolesarjev je omenjenih na najožjem seznamu kandidatov za zmago. Italijani zagotovo pogrešajo Fabia Aruja, med poznavalci pa se največkrat pojavi ime Naira Quintane. Kolumbijec je zmagal pred tremi leti, letos pa naj bi po zmagoslavju v Milanu napadel še sloviti Tour v juliju. Ni jih malo, ki so prepričani, da bo kmalu na seznamu tistih, ki so zmagali na vseh treh največjih. In da bo tam najmlajši med vsemi.