Tik pred ponedeljkovim odhodom na svetovno prvenstvo, ki ta teden poteka v Ponferradi v Španiji, smo s Štangljem govorili o pričakovanjih pred nedeljsko cestno dirko, o padcih Janija Brajkoviča, ne najboljši sezoni Mateja Mohoriča in o vlogi športnega direktorja pri Astani.

Kakšni so cilji na nedeljski cestni dirki članov?
Za to traso nimamo kolesarja, da bi lahko taktiko povsem podredili njemu. Predvsem želimo narediti čim manj taktičnih napak. Nočem, da se kolesarji izločijo zaradi svojih neumnosti. Na vse mogoče scenarije bomo morali imeti odgovor in se odzvati v vsakem trenutku. Pričakovati je, da bo v ospredju tip kolesarja, kakršnega nimamo v reprezentanci.

Kdo bo sestavljal slovensko šesterico?
Kristjan Fajt, Jure Kocjan, Kristijan Koren, Luka Mezgec, Jan Polanc in Grega Bole. Rezerva bo Matej Mohorič. Bole je z dvema drugima mestoma na enodnevnih dirkah v Italiji veliko povedal. Morda ni stoodstotno pripravljen, ampak za to traso je primernejši od Mohoriča, ki pa mi ga je žal, saj bi si lahko nabiral izkušnje. Se pa ta teden lahko še marsikaj zgodi in si lahko premislim do četrtka zvečer.

Bole bi bil lahko tudi adut za morebiten šprint manjše skupine kolesarjev, medtem ko bi imela Slovenija v primeru, če bi v vodilni skupini čez vse klance prišel Luka Mezgec, pomembnega aduta v njem. Verjamete, da se lahko zgodi takšen scenarij?
Mogoče je, bo pa šprinterjem zelo težko. Malokateri bo preživel naravno selekcijo, torej visok ritem. Če bo med njimi Luka ali kateri koli Slovenec, bo enkratno, zato računamo tudi na ta razplet.

Sami ste vozili kar na 12 dirkah za svetovno prvenstvo. Tudi vaše izkušnje bodo prišle prav. Za kakšno dirko gre v boju za mavrično majico?
Gre za specifično dirko, ki je ne moreš primerjati s preostalimi. Če nisi popolnoma motiviran, nimaš na njej kaj iskati. Če glava ni na pravem mestu, je težko narediti pameten rezultat. Torej, ne samo odlična pripravljenost, da zdržiš 260 km, potrebni sta tudi motivacija in koncentracija. Dokler ni do cilja 30-50 km, moraš čim bolj varčevati z močmi, kako to doseči, pa je stvar posameznika.

Morda že preigravate različne scenarije? Čeprav, lani ni nihče računal, da se bo razpletlo, kot se je.
Se strinjam. Nihče ni sanjal o tem, da bo prvak Rui Costa. Španci želijo po desetih letih spet zlato medaljo, in če bodo stavili na Valverdeja, se bodo hoteli med dirko znebiti Gerransa, torej utrujati šprinterje in pripraviti teren za solo zaključek Valverdeja. Morda bodo na to karto igrali tudi Italijani z Nibalijem. Pričakujem podoben razplet kot lani v Firencah.

... in najbrž večji slovenski uspeh, potem ko je le Jan Polanc prišel v cilj (na 40. mestu) ...
Očitno niso bili dovolj pazljivi. Pri padcih so bili v slabem položaju, potem pa so morali loviti skupino in kuriti energijo, tako da v finišu ni bilo več bencina. Nagajal jim je tudi dež. Takšnega slabega vremena prej na cestni dirki ni bilo deset let, ampak - lahko se zgodi tudi letos. Skratka, nočemo izločiti sami sebe.

Janija Brajkoviča ne bo na letošnjem SP-ju, a vseeno: kako komentirate njegove številne padce?
Ne moremo ga obdolževati. Verjetno je veliko kriva smola. Vsaj če pogledamo zadnje njegove padce, se je vedno prekucnil eden zraven njega, in to je smola. Morda je le kakšen promil njegove krivde, da se vedno znajde na nepravem položaju.

Bo Astana podaljšala pogodbo z njim?
Teh komentarjev se vzdržim. Nisem menedžer, nisem tisti, ki sestavlja ekipo.

Ampak, vaše mnenje verjetno šteje, saj ste športni direktor.
Seveda, ampak največje mnenje da on sam. Strinjam se, da je dobro imeti zveze, ampak v športu ne pridejo prav. Vsaj ne na tej ravni.

Koliko športnih direktorjev je pri Astani?
Osem, a nekateri imajo zelo široko funkcijo. Paolo Slongo je na primer tudi trener, dela načrte treningov, zraven je na vseh pripravah ...

Ali že dolgo vnaprej natančno veste, na katere dirke boste šli?
Približno, kajti lahko se kaj spremeni, če ima na primer kdo kakšno nepričakovano obveznost.

So kakšne dirke, na katere bi šli posebej radi? Na primer na Dirko po Franciji?
V položaju, v katerem sem, nisem tisti, ki bi izbiral, na katero dirko bom šel. Ampak nič hudega, po drugi strani še raje vidim, da hodim na manjše dirke in se tam učim. Tudi tam je veliko dela, ampak - če narediš kaj narobe, so posledice minimalne. Da bi ekipo vodil na Touru, bi raje počakal še kakšno leto.

Kakšne napake še lahko naredi športni direktor poleg taktičnih?
Tudi logistične napake delamo, drugače pa predvsem želim prepričati kolesarje, da so homogeni, maksimalno motivirani in da se na dirki res naredi tisto, kar smo se dogovorili, ne da nekdo gleda na svoje interese. Če se zgodi kaj takšnega, to štejem za svojo krivdo.

Letos boste na svetovnem prvenstvu prvič v vlogi selektorja. Se kaj bojite, ali vas bodo slovenski reprezentantje ubogali?
Dobro kaže, ampak vedno obstaja ta možnost. Ne smeš pa pokazati, da se tega bojiš.

Očitno morate kot selektor obvladati tudi psihologijo ...
Ogromno psihologije je. Tekmovalci so na neki način otroci. Saj je v redu, da to jemljejo ne le kot poklic, ampak tudi kot igro. Ampak, saj veste, težko je vzgajati že svoje otroke, kaj šele druge. Moraš biti pedagog. Ni dovolj, da imaš le trenersko znanje. Res moraš biti lider. Je pa v reprezentanci lažje, ker smo vsi Slovenci in se dobro poznamo. Precej spoštujemo drug drugega. Bolj kot v Astani, tam ni vedno dovolj spoštovanja. Ampak - tako je v vsakem podjetju. Če si strog s podrejenimi, morda to ni najbolje. Najti moraš rešitev, ki bo dobra za obe strani. Represija lahko prinese protiučinek. Mladina je svojeglava, trmasta. Boš rekel, da mora nekaj narediti, pa nalašč ne bo.

Kako komentirate prvo sezono Mateja Mohoriča v članski konkurenci?
Njegov trener v ekipi (Sebastian Weber) fanta po mojem mnenju ni dobro poznal, tako da mu načrt treninga ni bil najbolj naklonjen. Matej pa, priden kot je, je vse izvajal stoodstotno. Ko je spremenil način dela, je bila sezona že skorajda mimo. Ampak, se pobira, tudi rezultatsko. Zdaj mora sezono končati mirno in brez panike. Zmagovalnega občutka gotovo ni izgubil, a bo moral naslednjo sezono počasi potrditi svojo vrednost.