Proti obtožbam se je kultni ameriški športnik nehal bojevati, močno dejavni so samo še njegovi odvetniki, nikakor pa ne more doseči, da bi stvar počasi utonila v pozabo in da bi se svetovna športna javnost začela ukvarjati z drugimi stvarmi. Seveda obstaja vprašanje: če so se vsi najboljši pred desetletjem ali dvema dopingirali, zakaj gonja le proti Armstrongu, vendar pa po nedavno objavljeni knjigi Tylerja Hamiltona Skrivna dirka teksaški zvezdnik ni bil le člen v dopinški igri, pač pa gonilna sila. Tyler Hamilton je ta teden v intervjuju za britanski BBC povedal:

"Če bi se vrnil po bolezni in skromno preživel konec svoje kariere, se danes ne bi nihče pretirano vznemirjal. Bil bi le eden v množici kolesarjev. Toda pošteno povedano, odločil se je za pot skozi temne plati kolesarstva, prav tako kot sem se tudi sam, odločil se je za nedovoljena sredstva za izboljšanje rezultatov. Ne obsojam ga zaradi te odločitve, pravzaprav mu lahko odpustim, tudi sam sem to storil, tudi sebi moram odpustiti."

Pred knjigo Tylerja Hamiltona je Armstronga najbolj obremenil nesojeni zmagovalec Toura 2006 Floyd Landis, pripadnik verske ločine menonitov, ki sta mu starša zagrozila, da bo šel v pekel, če se bo ukvarjal s kolesarstvom, in še prav sta imela. Res je šel skozi pekel Armstrongovega imperija in o tem leta pozneje spregovoril v številnih intervjujih ter pred sodnimi preiskovalci.

Verbuggen zavrača obtožbe
Ena najbolj šokantnih in obremenjujočih stvari v knjigi Tylerja Hamiltona Skrivna dirka pa je, da je bila Mednarodna kolesarska zveza s celotnim dogajanjem zelo dobro seznanjena. Nekdanji predsednik UCI-ja Nizozemec Hein Verbruggen naj bi, sodeč po Hamiltonovi knjigi, dobro vedel, da so Lancea Armstronga dobili na kontroli dopinga leta 2001 na Dirki po Švici in naj bi celo pomagal prikrivati afero. Armstrong je po besedah Hamiltona takrat odkupil vzorec ob vednosti nekaterih funkcionarjev. Hein Verbruggen je ta teden odgovornost in vpletenost UCI-ja odločno zanikal.

"Zelo sem vesel, da je v poročilu ameriške protidopinške agencije omenjeno, da UCI ni nikoli ničesar skrival. Sam nikoli nisem trdil, da se Armstrong ni dopingiral. Osebno sem trdil le, da UCI nikoli ni dobil informacije o njegovem pozitivnem vzorcu. Nikoli nismo ničesar pometli pod preprogo."

Kdo govori resnico, se bo v naslednjih mesecih in letih še odločalo na sodiščih. Sodni proces proti Armstrongu zaradi prevare stoletja je bil v ZDA po navodilih politike ustavljen. Presodili so, da bi - ne glede na zbrana številna pričevanja kolesarjev - proces naredil precej več škode kot koristi. Ameriška protidopinška agencija, ki ne sodi v sodno vejo oblasti, ampak skrbi za spoštovanje športnih pravil, pa gre naprej. Predlaga, da se Armstrongu odvzame vseh sedem zmag na Dirki po Franciji. Če bodo te na koncu tudi odvzete, pa se bodo začeli odškodninski sodni postopki, ki bodo načeli Armstrongovo finančno konstrukcijo.

In komu naj zdaj dodelijo zmago? Ullrichu??
Družba SCA promotions, ki je Teksačanu izplačevala nagrade ob zmagah, je že napovedala, da samo čaka, da kolesarski velikan uradno izgubi zmage in takoj bo po sodni poti zahtevala nazaj pet milijonov dolarjev. To pa bo šele prva domina v vrsti. In tu se lahko vprašamo, če Armstrongu odvzamejo zmage – komu jih bodo potem dodelili. Nemcu Janu Ullrichu, v večini primerov drugemu v skupnem seštevku, jih ne morejo, dokazano se je dopingiral toliko kot Armstrong. Pa še polovica pelotona, kot piše Tyler Hamilton. Komu torej podeliti zmago?

Pantanijevega rekorda ne bo lahko preseči
Poznavalci pravijo, da je kolesarstvo danes veliko bolj čisto. Povsem čisto ne bo nikoli, saj bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo želeli zmagati za vsako ceno. Vendar obstajajo povsem objektivni dokazi, da se trenutno precej bolj dirka na človeških zmogljivostih in precej manj na farmaciji. Za najbolj znameniti vzpon na dirki po Franciji Alpe d'Huez kolesarji v zadnjih letih potrebujejo od 4 do 5 minut več, kot so bili rekordni časi v letih Marca Pantanija in Lancea Armstronga. Poleg tega ni več tako izrazitih moštvenih prevlad, kot je bilo to v nekdanjih letih, ko se je na vzponih tako rekoč celotno moštvo Lancea Armstronga postavilo na čelo kolone in nihče od tekmecev ni imel niti najmanjše možnosti za napad.

Kaj bo trenutno razčiščevanje dolgoročno prineslo kolesarstvu, bo pokazal čas. Nič ne kaže, da bi panoga v celoti imela prehudo škodo. Konec koncev tudi ne bi bilo prav, da bi današnji zvezdniki plačevali ceno za Armstrongovo pretiravanje. Kako čisto je danes kolesarstvo, pa bomo izvedeli čez leta.

Slovenci raje molčijo
Kaj pa slovensko kolesarstvo? Za zdaj ni še noben slovenski poklicni kolesar spregovoril o tej temi v ameriškem slogu ali tako, kot je pred leti Avstrijec Bernhard Kohl. Za zdaj velja zaveza molku, vsi odkriti primeri so bili pri nas ostro izpodbijani. No, zagotovo pa so naši kolesarji, če so, samo sledili trendom, za kaj drugega je Slovenija premajhno tržišče. Obstaja pa tudi ugoden podatek, da so naši kolesarji vedno bolj navzoči v najmočnejših moštvih. Zagotovo zato, ker so v bolj poštenih razmerah lahko bolj konkurenčni kot pred leti.