Konec koncev vse do oktobra ne bo veliko tednov, ki ne bi ponudili vsaj ene kolesarske dirke. Kot vedno bodo tudi letos v ospredju julijski dnevi, ko bo kolesarska karavana na francoski pentlji. Ob bok ji bomo takoj dodali še rožnato dirko, ki jo je nazadnje na vratih Slovenije v Trstu dobil Luka Mezgec. Seveda tudi mimo Vuelte na španskih tleh ne bomo šli.

V koledarju pa je cel kup dirk, kot je ta v tem tednu v Kataloniji, kjer je lani slovenski kolesarski blisk blestel v celotnem sijaju, letos pa mu je očitno namere pokvarila nedavna bolezen, ki resnično ni prišla ob pravem času. Mavrični boj za majice svetovnega prvenstva pa se bo konec septembra odvijal na oni strani Atlantika v Richmondu.

Seveda bomo tudi v tem letu pesti stiskali za slovenske kolesarje, ki so člani elitne druščine. Kar devet jih je in če delamo, denimo, primerjavo z osemnajsterico najboljših nogometnih ali košarkarskih moštev na tem planetu in s tem, koliko je slovenske primesi v njih, potem slovenski kolesarski šport še naprej drži zelo visoko letvico.

Najboljši Slovenec na kolesu v zadnjem obdobju, Simon Špilak, je pred dnevi že opozoril nase in je bil na začetku sezone celo na 6. mestu svetovne lestvice. Zdaj je deveti. Seveda to ni tako visoko, kot so bili naši junaki pretekle zime, je pa izjemen dosežek, ki ga do zdaj še nismo videli. Špilak tudi letos očitno meri zelo visoko. Njegova specialnost so dirke, ki ne trajajo več kot deset dni in že kaj kmalu ga bomo videli v Romandiji. Kakšen bo njegov program pri ruski Katjuši, ki našega asa visoko ceni, pa bo pokazal potek sezone.

Ali bo moral Prekmurec še drugič zapored tudi za pomočnika na Tour, pa bomo izvedeli sredi junija. Že danes si želimo, da bo tudi del reprezentance za Richmond, kar pa bo najbrž težko izvedljivo, saj Simonu očitno enodnevne dirke niso poseben izziv. Tiste, ki si radi brusijo jezike ob njegovem nenastopanju za izbrano vrsto na mavrični dirki, pa naj samo opozorimo, da je to podobno kot bi, denimo, dolgoprogaša v atletiki silili naj nastopi vsaj na 400 metrov ali na še krajši razdalji.

Mnogi se najbrž sprašujete, kje se je izgubil dvakratni slovenski kolesarski svetovni prvak Matej Mohorič. Naj vas pomirimo, da v kolesarskem športu podobno kot v vseh vzdržljivostnih, preskoka čez noč ni zmožen prav nihče. Jani Brajkovič je svoj mir našel v ameriškem moštvu, ki ne spada v elitno druščino. Grega Bole, ki je kolo že skoraj obesil na klin, pa doživlja novo pomlad. To je potrdil že v nedeljo na prvi pravi klasiki, ki si bodo sledile zdaj kar pet naslednjih nedelj. Od Milana do San Rema je v cilj pripeljal v času zmagovalca.

Še bolj kot asi nas bodo zanimali mladi, saj težnje dobrega dela v domačih klubih ne smejo izgubiti. Na prvem mestu bi tule postavil Domna Novaka in Izidorja Penka. Na domačih cestah bomo že naslednjo nedeljo spremljali VN Adrie v Novem mestu, konec koncev pa se letos v Ljubljani začenja tudi ženski krog Po Italiji. Res se že veselimo kolesarskega dogajanja, ki je običajno zelo pestro z vseh vidikov.