Nedelja bo le še parada šampionov, tokrat na poti v Rim.

Ko so se prireditelji 101. izvedbe Gira odločili, da bodo s startom počastili 70-letnico Izraela in vse skupaj začeli v mestu treh religij, je bilo hitro jasno, da bo tokrat znova cilj v Rimu, saj so želeli s klobčičem 21. etap povezati dve ključni mesti, ki sta pomembni tudi za nas. Že 12. dan bo danes rožnato majico na startu ob Gardskem jezeru nosil Britanec Simon Yates, ki je bil skupaj z bratom Adamom vedno nekaj posebnega. Največ prahu sta dvignila, ker se nista kot Britanca ubogljivo priključila najbogatejši kolesarski zasedbi na svetu Skyju. Odšla sta, pričakovano družno v Avstralijo, kjer sta dobila precej večjo podporo za svoj talent, kot bi jo doma, kjer se je ves čas vedelo, kdo ima prednost.

Po Bradleyju Wigginsu je to Chris Froome in nihče drug. Tudi ko se je zadnji znašel v težavah zaradi suma uporabe nedovoljenih sredstev, ga pri nebeških branijo in so mu za Giro omogočili zelo dobro moštvo. Yates pa recimo ob prihodu na start v Izraelu ni bil niti na čelu osmerice, ki je bila predvidena za tokratni Giro. Tam se je znašel Kolumbijec Esteban Chavez.

Ob njegovem izjemnem vzponu na Etno smo bili tako še bolj presenečeni, zakaj se je iz ozadja tako silovito za njim pognal tudi Yates. Na koncu mu je sicer prepustil dnevno zmago, oblekel pa je rožnato majico, ki jo ima še danes. Ali je šlo za del taktike ali za novo vragolijo enega izmed bratov Yates, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Chavez je imel le nekaj dni za tem slabe trenutke na dirki in od tedaj naprej je le še eden izmed pomagačev in tako bo vse do nedelje. Imeti ob sebi takega oprodo, kot je Chavez, je zgolj in samo še dodatna spodbuda, da se vodstva ne zapravi.

Italijanski krog tudi letos ponuja obilo spektakla. V Roveretu so včeraj paradirali vsi, ki so kadar koli kaj pomenili v svetu kolesarstva in so iz teh krajev. Na čelu vseh je bil Francesco Moser, ki ima 23 etapnih zmag na Giru. Edina, ki sta ga za trenutek zasenčila, sta bila dvakratni svetovni prvak Paolo Bettini in Alessandro Pettachi, ki je šel mimo številnih gledalcev na svoje delovno mesto, saj je tokrat strokovni komentator domače televizije.
Ob številnih temah, ki so na voljo v Italiji, od sestavljanja vlade prek dokončnega tekmovalnega slovesa Andrea Pirla na San Siru do tragedije družine v Chietiju, pa je Giro stalnica. V mestih, kjer gostuje, je že dve uri pred prihodom ob ogradi polno ljudi. Italijani so prepričani, da bodo z Vicenzo dobili tudi svetovno prvenstvo čez dve leti, evropskega jim je kolesarska družina stare celine z isto letnico podelila dan pred startom v Trentu. Prvenstvo pa bo prav tam.

To je tisti blišč, ki ga Italijani želijo držati v kolesarstvu, pa čeprav nimajo več nobenega moštva svetovne serije, v prvih 20 pa na tem Giru le dva kolesarja. Etapne zmage in uspehi v prvem delu dirke so bili tako zares doživeti kot v času, ko se je vedelo, da bosta v morebitnem sprintu zagotovo zmagala ali že omenjeni Pettachi ali pa še bolj čislani Il Leone Cippolini. Giro pa v vseh teh letih v maju poveže Italijo, ki je zares posebna dežela. Pa ne samo kolesarsko.