Četrta etapa sproža silovite odzive in komentarje v kolesarskem svetu: od hvalnic taktiki Jumba Visme do zgražanja nad kršenjem nepisanih pravil Nizozemcev pa vse do spretnega prelaganja odgovornosti in bremena na UAE Emirates in pomočnika Brandona McNultyja, ki je zdaj nenadoma v skupnem vodstvu.
Kaj se je zgodilo?
Taktično-ekipna igra tako čebel kot emiratov, za kar pa je Dirka po Baskiji primerno okolje in trenutek. Glavni cilj aprila so tako za Primoža Rogliča kot Tadeja Pogačarja ardenske klasike z Liège–Bastogne–Liège, krona sezone pa je Tour de France.
Kdo je pravi zmagovalec prepuščanja majic in mešanja skupnega vrstnega reda pred zadnjo tretjino Itzulie 2021, bo dala zadnja, šesta, etapa v soboto. Po eksplozivnem in le 111,9 kilometra dolgem dnevu s kar sedmimi kategoriziranimi vzponi bo jasno, komu je uspel poker in kdo se je zakartal.
Samo Roglič brez pomočnikov za Tour
Roglič in Jumbo Visma že na torkovi 2. etapi nista skrivala želje po prepustitvi rumene majice. Z mlado podporno zasedbo, v kateri prav noben kolesar ni predviden za nastop za poletni Dirki po Franciji, so se rumeno-črni odpovedali nadzorovanju etap. Za primerjavo: UAE Emirates ima na Itzulii štiri kolesarje, ki jih je napovedal v postavi za TdF 2021, Ineos Grenadiers pa trojico, TJV pa samo Roglo.
Vingegaard adut za prvi sobotni napad
Po umiku Toma Dumoulina iz tekmovalnega kolesarstva sicer pri Jumbu Vismi poteka avdicija za njegovo zamenjavo, pri čemer najvišje kotirajo delnice Jonasa Vingegaarda, ki je letos slavil že štiri zmage, zdaj pa je skupno tretji in bo najbrž v soboto imel priložnost za prvi napad. A je mladi Danec v četrtek ostal brez predvidenih bonifikacijskih sekund in uvrstitve pred Američanom McNultyjem, s čimer bi skupno prišel tudi pred Rogliča.
Lani nadzirali vse, česar pa zdaj nočejo
Nizozemcem so v lanski pandemski sezoni očitali, da so premočno stisnili peloton in so nadzorovali vse poletne etapne dirke, kjer so se pojavili: Tour de l'Ain, Dirka po Dofineji in Dirka po Franciji 2020. Še na nedavni Pariz–Nici se je poslušalo očitke o kanibalu iz Slovenije. Zdaj poskušajo drugače: namesto da bi Antwan Toelhoek po ujetju skupine kapetanov prevzel narekovanje tempa in zmanjševal zaostanek za ubežno šesterico z Brandonom McNultyjem se je v ozadju pretegoval, popravljal dres in klepetal z Rogličem, ki se je sproščeno oziral po tekmecih.
Za zmago nazadnje napadel ob jurišu v Kamnik
Kaj se skriva za očitno nezavzetim branjenjem rumene majice, vedo le šefa Frans Maasen in Grischa Niermann ter seveda kapetan Roglič. Zasavski orel je zdaj v položaju, v katerem ni bil vse od sezone 2018 – zdaj bosta morala on in njegova ekipa napadati zadnje dneve etapne dirke, ne pa kot zadnji dve sezoni nenehno braniti položaj dejanskega ali predvidenega vodje dirke. Nazadnje je do skupne zmage z napadom prišel na Dirki po Sloveniji, ko je v 4. etapi čez Volovjek (Kranjski Rak) proti Kamniku iz rok Rigoberta Urana iztrgal majico vodilnega.
Emirati zdaj na čelu pelotona
UAE Emirates je bil nasprotno po Touru tarča kritik o prešibki ekipi, ki ni zmožna nadzorovati dirk. Po okrepitvah, še bolj pa ob napredku mlajših, pa v 2021 igrajo prvo violino na vseh dirkah, kjer kolesari njihov kapetan Pogačar. UAE Tour, Tirreno–Adriatico in zdaj Itzulia je potisnila emirate na čelo pelotona, kjer sicer ne zatirajo vseh poskusov, temveč poskušajo s svojimi zamislimi.
Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima?
Šahiranje Rogliča in Pogačarja ter njunih ekip prinaša izredno izhodišče za sobotni razplet in kolesarjenje v vsej svoji ekipni ter taktični širini. A ne bo šlo le za slovenski dvoboj, temveč imajo svojo računico, tako domači Baski (Pello Bilbao z Bahrainom, tudi branilec zmage Ion Izagirre z Astano ni odpisan) kot tudi zasenčeni Ineos Grenadiers, pri katerem Adam Yates skorajda ni pomolil nosu na veter, a je še vedno zraven. Tukaj je še Bora HansGrohe z Emanuelom Buchmannom, domači Movistar z Alejandrom Valverdejem pa tako in tako mora vedno iti vsaj na etapne zmage na španskih dirkah.
Skratka: generali bodo in bomo po sobotnem cilju pri svetišču Device na Arrateju.
Lepotna napaka iz naslova?
To niti ne leti toliko na to, da ne Roglič ali Pogačar nista v majici vodilnega, četudi sta pokazala največ in se okoli njiju hočeš-nočeš vrti razplet 60. Dirke po Baskiji.
Kronometrska Rogličeva zmaga na ponedeljkovi etapi v Bilbau in pretegovanje nog slovenskih šampionov na tudi 20-odstotnih strminah baskovskega griča ter vnovična Pogačarjeva zmaga na račun podrobnega poznavanja terena sta delovali zastrašujoče za tekmece, ki sanjajo o rumeni majici v Parizu.
V Franciji dva popolnoma ravna kronometra
A vseeno sta izredni predstavi v luči napovedovanja in predvidevanj za 108. Dirko po Franciji dokaj neuporabni.
13,9-kilometrska vožnja na čas je imela takoj gorski cilj (osvojil ga je Pogačar), hiter in daljši spust ter zid na koncu, kjer je Roglič samo v zadnjih 400 m mlajšega rojaka in vse druge prešprintal za okoli 10 sekund. A letošnja francoska pentlja ima popolnoma drugačni vožnji na čas: dve ravninski preizkušnji, ki sta ob rečnih ravnicah po profilu videti kot palačinka. 27 km v 5. etapi in 31 km v predzadnji, 20., etapi.
Uporabnost prve letošnje primerjave obeh slovenskih kapetanov je tako bolj borna, zato pa je po izidih vseh letošnjih kronometrov jasno, da sta v vožnji na čas vedno v ospredju.
Pet intervalov dvojca Pog & Rog
Baskovski zid Ermualde je bil kot trening iz učbenikov vodilnih kolesarjev UCI-lestvice. Skupaj pet pospeševanj v treh kilometrih klanca, kjer je povprečje presegalo 11 odstotkov. Štirikrat je začel Pogačar, zadnjič Roglič. A po vsakem intervalu sta zadihala in dopustila, da so ju ujeli, preden sta se udarila za etapno zmago.
Priznani kalkulator vzponov Ammattipyöräily (profesionalno kolesarjenje po finsko) je nameril, da je slovenski par najstrmejši odsek Ermualdeja (2,88 km s povprečjem 11,74 odstotka) prevozil v času 10 minut in 2 sekund. Povprečna hitrost 17,22 km/h in VAM (vertikalno vzpenjanje na uro) 2021 metrov ter moč 6,86 W/kg (če ima kolesar 65 kg).
V Baskiji brez daljših in visokih vzponov
Še ene za tekmece skrb vzbujajoče številke, a kaj kot takšnih strmih klancev na Tour de Franceu ni. V Baskiji sicer gre za klančarski kolesarski festival, a vzponi niso dolgi, na celotni trasi ni nobenega več kot 20 minut, prav tako se trasa ne povzpne niti čez 1000 metrov nadmorske višine.
TdF 2021 s tremi maratonskimi visokogorskimi cilji
Pogačar in Roglič sta od leta 2019 smrtonosna na ciljnih vzponih, ki jih pa poleti v Franciji ne bo veliko. Uvodni etapi v Bretanji se končata s kratkima klančinama, kjer bodo skušali sanje o rumeni majici unovčiti številni kolesarji na čelu s Mathieujem van der Poelom in znova Julianom Alaphilippom. Nato sledijo samo tri etape s ciljnimi vzponi, vsi pa so visokogorski dolgi klanci, ki trajajo vsaj 40 minut.
- 9. etapa: Tignes (2113 m) z 21 km vzpona s 5,6 odstotka;
- 17. etapa: Col du Portet (2215 m) s 16 km vzpona z 8,7 odstotka;
- 18. etapa: Luz Ardiden (1715 m) s 13 km vzpona s 7,4 odstotka.
Glavni cilj pomladi – Ardeni z LBL
Predstavi Rogliča in Pogačarja kažeta torej predvsem moč za prihajajoče ardenske klasike v drugi polovici aprila, ko bosta svoj šov prenesti tudi na enodnevne dirke s širšim naborom tekmecev. Sočasno pa na Amstel Gold Raceu, Valonski puščici in Liège–Bastogne–Liège tudi ne bosta edina aduta svojih ekip. In da: kolesarstvo je najprej ekipni šport.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje