Bera medalj zadnjega obdobja je res izjemna, in to v zelo različnih športnih disciplinah. Svoje so v sredo v Bergnu na Norveškem dodali še kolesarji. Primož Roglič je drugi Slovenec, ki ima odličje z mavričnega tekmovanja.

Zelo težko je najti prave besede ob vseh teh uspehih, ki smo jih z navdušenjem sprejeli v zadnjih nekaj dneh. In ko dodamo še judoiste, je z uspehi zapolnjen že skorajda celoten september, ki pa je šele vstopil v zadnjo tretjino. Zdaj bi tu lahko v ospredje znova potisnili fenomen teh uspehov, ki nastajajo v okolju, ki najmanj med vsemi evropskimi državami namenja športu in kjer se številne panožne zveze ukvarjajo z vsakodnevnimi težavami. Čestitke konkurence so zato še toliko bolj na mestu. Ali v drugih okoljih vedo, kako je pri nas uspeti v športu, ali ne, pa niti ni pomembno. Če bi bili pri nas, denimo, vajeni tako urejenih razmer, kot jih zagotovo imajo v še osmih preostalih državah, ki v Bergnu, ob jugozahodni norveški obali, že imajo odličje, pa se morda v njih ne bi najbolje znašli.

Kolesarsko je ta poolimpijska sezona že tako ali tako nadvse uspešna. Seveda so vsi tisti, ki so poskrbeli za te izjemne uspehe, nekje na tujem in večji del zmag dosežejo v dresih tujih moštev. Največkrat smo prav pri kolesarstvu razmišljali, da so na tujem naši fantje cenjeni le kot pomočniki, da ne rečemo najnižje plačana delovna sila. Ampak fantje, ki so se največ kolesarstva le naučili v naših klubih, ki jim ne cvetijo rožice, so vse to zdaj dokončno ovrgli. Etapna zmaga na vseh treh največjih tritedenskih dirkah je dosežek, ki ga doslej še nismo dočakali. Obenem je tu še slovenska zmaga na četrti po moči, Dirki po Švici. In to v skupnem seštevku. Tudi število kolesarjev, ki zastopajo naše barve na najvišji ravni, še nikdar ni bilo višje. Obenem pa je arabski Bahrajn v celoti močno slovensko obarvan.

Na koncu je svoje znova dodal čudežni deček našega kolesarskega športa Primož Roglič. S svojim nastopanjem podira vse zakonitosti kolesarske stroke. Kar pa seveda ne pomeni, da zdaj vsaka disciplina, ki je izgubila neki določeni stik vsaj s srednjim rangom evropskega, da ne rečem svetovnega športa, lahko za vsakim vogalom dočaka svojega Rogliča. Tako enostavno pač ni.

Splet okoliščin je bil pri kolesarjih tak, kot je bil. Brez namenskega in predvsem strokovnega dela nikakor ne gre in ne bo šlo niti v prihodnje. Domača stroka ima to znanje, ki ga potrebuje, da že precej izdelane fante pošlje v kruti svet poklicnega športa. Tam pa si ali nisi. Da bi bilo tako, kot je letos v Bergnu, ki je pripravil eno najboljših mavričnih tekmovanj doslej, pa najbrž nihče ne pričakuje. Če pa, bo razočaran ali pa bo imel nekaj možnosti, da si pridela kakšen žolčni kamen.

Obenem je kolesarstvo šport, ki ne dovoljuje veliko presenečenj. Denimo, tudi napovedovalci pri stavniških hišah so za sredino dirko zadeli tako prvaka Dumoulina kot bronastega Frooma. Našemu junaku, ki je v svetu elitnega kolesarstva šele drugo sezono, pred tem pa se je tri leta obrti učil pod dolenjskimi griči, so pripisali četrto mesto in se na srečo ušteli. In še dobro, da je pred leti Primož Roglič poslušal nasvet zdajšnjega selektorja Andreja Hauptmana, naj si vsaj dostojno kolo kupi in naj v kolesarstvu poskusi, če že hoče.