V Španiji, ki postaja novo žarišče koronavirusne bolezni v Evropi, od sredine marca namreč veljajo izjemno strogi ukrepi za zajezitev širjenja virusa.

Omićeva vrnitev v Slovenijo je odvisna od njegovih delodajalcev – Badalone ne sme zapustiti, dokler ne bo sezona dokončno odpovedana, sicer mu grozi odpoved pogodbe.

Vodstvo španske košarkarske lige je včeraj odločilo, da je sezona, ki je bila sprva prekinjena do 24. aprila, prekinjena še do nadaljnjega. Španci namreč še niso (dokončno) obupali nad nadaljevanjem – v tem trenutku je po njihovih besedah menda enako verjetno to, da bo sezona odpovedana, kot to, da bi jo podaljšali v poletje.

Kakšne so razmere v Španiji?
Doma smo od 13. marca. Ne gremo nikamor, ves čas smo doma. Redko gremo do trgovine. Grozno je, kot bi bil v hišnem zaporu. Še nikoli v življenju nisem bil cel dan doma, zdaj sem že 20 dni zaprt. Niti predstavljal si nisem, da se kaj takega lahko zgodi ali da to sploh lahko zdržim. V Španiji je res katastrofa. Nikogar ni na ulicah, mogoče v celem dnevu vidiš enega človeka, ki pelje na sprehod psa. Moj otrok že 20 dni ni šel iz stanovanja, ker me je strah zanj. Doma ostajam, ker želim biti odgovoren za svojo družino. Če so oni zdravi, je meni lažje. Vse se da narediti tudi doma – na primer trenirati, lahko greš na kavo. Greš pač na kavo na balkon.

Gibanje vam je sprva omejil klub ali že takoj državni organi?
Klub po naročilu vlade. Mislim, da je kazen 250 ali 500 evrov, če te dobijo zunaj. Pred dvema dnevoma, ko sem šel samo do trgovine, so me ves čas z razdalje spremljali policisti. Dokler nisem zavil nazaj v svoj blok, so me ves čas spremljali.

So vas testirali?
Ne. Mi smo ves čas normalno trenirali. Ko se je začelo že malo govoriti o virusu, sem v klubu rekel, naj nas testirajo. Ampak, saj veste, kako je z Italijani in Španci … Oni so samo zamahnili z roko, saj bo minilo, to je navadna gripa, in gremo naprej. Po enem tednu sem jim spet rekel, naj nas testirajo. Nisem želel trenirati z nekom, ki je morda okužen. Pa so se spet odločili, da tega ne potrebujemo, češ nihče nima simptomov. Potem pa smo 13. marca prišli na trening in so nam rekli – od jutri naprej ne sme nihče več iz stanovanja. Kar čez noč se je zgodilo.

Ste razmišljali o vrnitvi o domov?
Čakamo na odločitev o nadaljevanju državnega prvenstva. Če bo odpovedano, bomo spakirali in šli domov. Ne vem, kako se bomo lahko vrnili. Res si ne želim biti tukaj, če je pa vsak dan slabše in slabše. Mogoče se bomo vrnili z avtomobilom, če se bo umirilo, morda z letalom … Pogovarjal sem se tudi z nekdanjim soigralcem iz Crvene zvezde Nemanjo Dangubićem (igra za Estudiantes iz Madrida, op. a.). On je že dva tedna doma v Srbiji, ker so v Madridu razmere tako slabe, da so jih že poslali domov.

Kaj vam je sporočil klub?
Da moramo počakati do 24. aprila (včeraj je vodstvo španske lige prekinitev sezone podaljšalo do nadaljnjega, ne le do konca aprila, op. a.). Stanje je res slabo, ker vsak dan umre 500, 600, 700 in še več ljudi. Tako da v klubu odlašajo iz tedna v teden. Računajo, da bomo nadaljevali sezono, nihče še ne govori o krčenju plač ali o prekinitvah pogodb.

Pa razmišljate o tem, kaj bo z vašo službo, kaj s pogodbo?
Ne bojim se. To je življenje. Lahko se spet zgodi čez eno leto, čez pet ali deset let. Bojim se le tega, da bi kdo od mojih zbolel. Že zdaj lahko rečem, da je za mano dobra sezona. V novi sezoni si pa želim korak naprej z novim klubom.

Se vam zdi, da boste to sezono v Španiji še igrali košarko?
To ni realno. Že skoraj tri tedne smo doma, zaprti. Ne moreš teči, ne moreš metati na koš, lahko vsak dan opraviš le lažji trening doma. Na primer stabilizacijo, raztezanje, da te ne boli hrbet, ker smo tako hitro nehali trenirati. Mogoče še kakšne sklece ali trebušnjake, to je pa to. Z osebnim trenerjem Filipom Stepišnikom trenirava po videopovezavi. Res se trudim, čeprav doma nimam primerne opreme. Še enkrat, tri tedne smo že doma, nihče se v tem času ni dotaknil žoge. Če bomo nadaljevali prvenstvo, bomo potrebovali vsaj še dodatne tri tedne, da se bomo pripravili. Naša telesa ne bodo pripravljena na hitro vrnitev pri tako napornem ritmu. Na sezono se vedno pripravljamo dva meseca, preden se ta začne – en mesec sami, en mesec z ekipo, da bi sploh zdržali celo sezono.