Pipan je takrat presodil, da je stanje preveč kaotično in da se preveč ljudi vpleta v trenerski posel, da bi lahko opravil posel, na katerega bi bil ponosen. In prav se je odločil. Olimpija je takrat preživljala eno izmed stresnih sezon, z zamujanjem plačil, viharji v klubu in tudi rezultat je bil klavrn.

A Pipan si je v resnici, tako kot vsak slovenski košarkarski trener, želel sesti na klop našega največjega košarkarskega kluba. Dolga leta je bil izzivalec Olimpije, predvsem na klopi Laščanov in Novomeščanov. Dodobra je prekrižaril Evropo in bil kot edini Slovenec selektor kar treh evropskih reprezentanc, poleg slovenske še poljske in makedonske.

Pipan je zaslovel kot trener, ki si je upal v ospredje potisniti mlade fante in jim dati priložnost, od Bečiroviča, prek Lakoviča, Nachbarja, Preldžića do Dragića. Koga bi lahko potisnil iz letošnje Olimpije, potem ko so poleti odšli Blažič, Prepelič in Sulejmaonovič?

Včerajšnji junak, 21-letni Alen Omić (18 točk, 10 skokov), bi že lahko bil eden izmed teh, 20-letni Luka Rupnik doslej ni imel Pipanovega zaupanja, 18-letni hrvaški up Paolo Marinelli pa še ima nekaj časa. Je pa Pipan trenutno v težkem položaju, saj ga teži breme obveznega rezultata, tako da ima omejen prostor za tveganje z mladimi igralci.

Pipan je poleti vendarle sprejel skušnjavo. Sprejel, kar je enkrat že zavrnil in sedel na Olimpijino klop. Odšel je iz makedonskega MZT-ja, kjer so ga oboževali in ga skušali na vse pretege obdržati. V Olimpijo je že prišel kot trener z imenom. Zamudil je čase, ko je Olimpija igrala v Evroligi. Za nameček je zdaj Olimpija prvič v zgodovini kluba krepko na dnu jadranske lige. Težki časi za trenerja.

Kdo ve, kolikokrat se je Aleš Pipan v zadnjih tednih vprašal, ali mi je bilo tega treba?