Bilbao je postal prvi španski klub z naslovom v tem tekmovanju, hkrati pa je to zanj tudi prva mednarodna lovorika. V sredo je na drugem obračunu finala sicer v Solunu klonil s 84:82, toda v seštevku obeh srečanj je bil, potem ko je na domačem parketu zmagal z 72:65, boljši s 154:149. "Po tekmi ni bilo časa, da bi naslov dobro proslavili, saj smo šli takoj s čarterjem nazaj. Ob petih zjutraj smo prišli domov. Verjetno ga bomo zdaj. Zame je to druga evropska lovorika, vesel pa sem, da smo spisali zgodovino kluba. Prvi tovrstni naslov za Španijo, Bilbao pa do zdaj še ni osvojil ničesar. Tako da res super, ljudje so tu čisto evforični," je dejal 35-letni Ljubljančan, ki je v finalu dal na prvem dvoboju devet, na drugem pa šest točk.

"Lovorika mi pomeni precej, sploh glede na to, kaj smo prestali. Bili smo že na robu izpada, pa smo se izvlekli. Dali smo svoj maksimum in na koncu se je uspešno končalo. Finale bi se lahko razpletel tudi drugače. Vesel sem, da sem imel priložnost igrati na taki tekmi, saj je bilo vzdušje res neverjetno, navijanje je bilo izjemno. Predvsem pa sem vesel za klub. Prejšnja leta je bil že blizu, lani je izpadel v polfinalu. Trdo smo delali. Lepo je v karieri spisati še eno uspešno zgodbo. Smisel športa je tudi osvajanje naslovov, za to igramo," je nadaljeval izkušeni slovenski košarkar, ki vedno slovi po pravem pristopu na parketu, borbenosti in nepopustljivosti.

V odločilni polfinalni seriji v petih minutah dal 12 točk

In prav nepopustljivost je bila velika odlika mož v črnem na letošnji evropski poti. Večkrat so se znašli v zelo zahtevnem položaju, celo v skoraj brezizhodnem, toda vedno so se pobrali, nekako našli rešilno bilko in v ključnih trenutkih, ko je v večini primerov pomembno vlogo imel tudi Dragić, odigrali bolje od tekmeca. V razgretem solunskem kotlu so dobre tri minute pred koncem finala zaostajali za deset točk, kar je bila razlika, ki bi pokal prinesla Paoku, toda Harald Frey in Melwin Pantzar sta prevesila tehtnico na bilbajsko stran. V četrtfinalu je odločal podaljšek, napredovanje v boju s turškim Tofašem pa je s trojko tik pred končno sireno prinesel Muhamad Ali Abdur-Rahkman. Najbolj neverjeten scenarij pa je Bilbao spisal v polfinalu.

Dijon, barve katerega brani slovenski reprezentant Gregor Hrovat, je namreč prvo tekmo dobil s kar 19 točkami prednosti (77:58). Klub, ki nosi ime po francoski junakinji Ivani Orleanski, je bil z eno nogo tako rekoč že v finalu. Sploh ko je bil rezultat devet minut pred koncem povratne tekme v Baskiji izenačen, ko je ostalo še pet minut, pa so gostitelji vodili le z 69:66. Toda sledil je neverjeten preobrat, Ariadnina nit Bilbaa pa je bil prav Dragić. V zadnjih petih minutah je prispeval 12 od svojih 19 točk, domači košarkarji pa so najprej naredili serijo 20:0, s skupnim delnim izidom 28:2 – na koncu so se veselili zmage 97:68 – pa dvignili finalno vstopnico.

Igrali, kot bi bili v 'transu'

"V karieri nisem nikoli doživel, da bi se tako veliko točk nadomestilo v tako kratkem času. To se zgodi enkrat v življenju, nisem še bil na taki tekmi. Po koncu sem bil kar v šoku. Zadnjo četrtino sem si verjetno vsaj petkrat ogledal v posnetku, da sem videl, kaj se je zgodilo v zadnjih petih minutah. Morali smo nadomestiti še 16 točk, da bi izsilili podaljšek, pa smo naredili 28:2. Kot bi bili v 'transu', samo padalo je. Res še nisem doživel take tekme. Res je, da je tudi Dijon malce pokleknil. Če bi dal koš ali dva, prekinil serijo, ne bi imeli možnosti. Pa je grešil tudi proste mete ... Vse je šlo v našo korist. Da osvojiš tako tekmovanje na izpadanje, moraš imeti tudi nekaj sreče. Recimo tako je bilo proti Tofašu, ko smo dosegli tisto trojko za polfinale. Vroče je bilo tudi proti Paoku, ampak smo se vrnili v igro," je izjemen polfinalni preobrat opisal Dragić.

Suveren je bil Bilbao na domačem igrišču, kjer je pred glasnimi navijači dobil vseh deset evropskih tekem. Sicer je imel glede na tekmece zahtevno pot do naslova, čeprav gre po kakovosti za četrto tekmovanje za Evroligo, Evropskim pokalom in Fibino Ligo prvakov, pa je moč klubov v tekmovanju dokaz vse širše konkurence na stari celini. Zanj je to druga evropska lovorika po EuroChallengeu, ki ga je s Krko dobil, ko je bil star 21 let. Takrat je z novomeško zasedbo dvakrat postal tudi slovenski prvak, kar mu je v zadnjih treh sezonah uspelo še s Cedevito Olimpijo. Čeprav je želel ostati doma, so se po izteku pogodbe poti z zmaji razšle.

V Baskiji postal že španski prvak

Znova se je znašel v Španiji, ki je bila njegova prva postaja v tujini. Pred 13 leti je bila takrat Malaga, od koder se je po dobri uveljavitvi na evropskem zemljevidu nato podal v Ligo NBA. Eno leto je v Phoenixu in Miamiju čakal na pravo priložnost, potem pa se je raje odločil za selitev nazaj v Evropo, kjer je v Evroligi branil barve Himkija, Milana in Efesa. Vmes se je dvakrat težje poškodoval, prva mu je preprečila sodelovanje na EuroBasketu 2017. Trst in Ulm sta bili prvi destinaciji po drugi rehabilitaciji. V Nemčiji je bil celo prvi strelec državnega prvenstva, preden se je med sezono preselil v Španijo. Takrat je oblekel dres največjega baskovskega kluba Baskonie in z ekipo iz Vitorie postal španski prvak. Sledili sta epizodi pri Žalgirisu in Olimpiji, zdaj pa je torej novo lovoriko v znova pospravil v Baskiji.

"Lahko rečem, da sem se v Španiji dobro znašel, liga mi ustreza. V teh letih sem se tu uveljavil in pridobil neki ugled, ljudje me spoštujejo, nasploh mi je Španija všeč. Liga je najmočnejša v Evropi. Vsi vemo, kako zahtevne tekme igraš vsak teden, klubi so zares močni. Vedel sem, v kaj se spuščam in kaj lahko pričakujem. Želel sem igrati ACB ligo in zato sem tudi sprejel ponudbo Bilbaa. Sezona je uspešna, s tem naslovom pa smo jo še nadgradili, sploh s tako ekipo, ki je razmeroma mlada in precej neizkušena. Od starejših sem igral največ. Je tudi težko igrati, ko so v ekipi štirje mladi, ki se želijo uveljaviti in prodati naprej. Treba jih je voditi, se pogovarjati z njimi ... Veliko je tega dela, da napredujejo," je dodal Dragić, ki se mu pogodba izteče ob koncu sezone, je pa klub pred časom že vzpostavil v stik z njegovim agentom. Zadovoljni so z njegovim prispevkom, zato si želijo nadaljnjega sodelovanja, takrat so le še čakali, kako se bo razpletla ACB liga, kjer pa realno obstanek ni ogrožen.

Zadnja reprezentančna akcija

Sorodna novica Dragić prvi strelec velikega preobrata Bilbaa za finale

Z izjemo zlatega evropskega prvenstva 2017, ko je manjkal zaradi okrevanja po strgani križni vezi, je od leta 2011 stalni član reprezentance. Letošnja akcija, ko bo Slovenija 15. zaigrala na evropskem prvenstvu, bo njegova zadnja. "Odločil sem se, da bo to moje zadnje tekmovanje, čas je za mlajše generacije. Mislim, da sem dal vedno svoj maksimum reprezentanci. Potem sledijo kvalifikacije in prosto leto, tako da bo na naslednjem velikem tekmovanju že čas za mlajše," je odločitev komentiral mlajši izmed bratov Dragić, ki verjame, da je izbrana vrsta kljub nekaterim neprepričljivim predstavam v zadnjem obdobju sposobna narediti dober rezultat.

"Če bomo v polni postavi z Luko Dončićem, mislim, da lahko še zadnjič ta generacija nekaj naredi. Vemo pa, kakšne so druge reprezentance, tu ni šale. Čakajo nas že zahtevne pripravljalne tekme, mogoče bi lahko imeli kakšnega slabšega tekmeca malo za dvig samozavesti. Tudi skupina bo težka. Smo pa mi Slovenija in moramo imeti visoke cilje. Ljudje imajo visoka pričakovanja, saj vedo, česa smo sposobni. Verjetno bo kar nekaj nas starejših zadnjič igralo za reprezentanco. Tudi zaradi tega bo nekaj posebnega, saj je jedro toliko časa igralo skupaj in marsikaj skupaj doživelo," je sklenil Dragić.