36-letni Celjan, nekoč izvrsten plavalec, ki pa se je potem uveljavil kot odličen košarkar, vedno izjemno koristen in nepopustljiv, se je pri 36 letih vrnil v domovino in zdaj znova igra za Zlatorog v Laškem, kjer se je uveljavil. Nato je sledil prestop v Ljubljano, kjer je prišlo do dokončne uveljavitve. Z Alešem Pipanom je sodeloval tudi v reprezentanci, kjer je bil Jurak nekaj časa celo nosilec igre, ko je dve veliki tekmovanji zapored izpustil Matjaž Smodiš.

V intervjuju je Goran spregovoril o slovenski ligi, Olimpiji, spomnil pa se je tudi časov, ko je odlično igral za reprezentanco in se izkazal v Italiji, pred tem pa igral tudi v Pireju pri velikem Olympiacosu in v Kaunasu pri Žalgirisu.

Po dolgem času ste se vrnili v domovino po kar uspešnih igrah v Italiji. Po 12 letih ste spet v Laškem, kjer ste se uveljavili. Zakaj ste se odločili za vrnitev domov?
V bistvu sem že dolgo razmišljal, da je počasi napočil čas za vrnitev v Slovenijo. Bilo je le vprašanje, ali bo to letos ali čez tri leta. Moral sem se odločiti, kajti v Bielli sem imel možnost triletne pogodbe in nato mesto generalnega direktorja. Odločitev je bila težka. Odločil sem se zaradi družine, saj smo pričakovali naraščaj in na neki način sem začutil, da je morda to pravi čas, da se vrnem. Obenem je Laško ponudilo podobno vizijo in dolgoročno sodelovanje, ki bo pozneje pomenilo tudi delo v klubu. Rekel sem si, da bi bil to pravi zaključek in da dam tudi jaz nekaj Laškemu, kajti to je bil moj prvi klub, matični klub, ki mi je dal začetni zagon.

Veliko je govora o tem, da je raven slovenskega prvenstva močno padla. Kako se vam zdi, če ga primerjate s časom, ko ste še vi igrali tu?
Liga je zelo izenačena in težka, veliko pa je dobrih mladih igralcev. Je pa raven verjetno res padla. Pred dobrimi desetimi leti, ko sem jaz igral, so bili predvsem boljši tujci. Tudi klubi so imeli višje proračune. Klubi, ki so bili v vrhu, so igrali v evropskih pokalih, kakršen je bil na primer Koraćev pokal. Zdaj se igra le Liga ABA in skozi jadransko tekmovanje se prebije v Evropo. V teh evropskih pokalih so se kalili igralci in tako je bila višja kakovost, klubi pa so bili primorani kupovati dobre tujce, da so bili konkurenčni v tujini. Zdaj pa klubi kupujejo tujce, da so konkurenčni v Sloveniji in životarijo. Težko se je bilo znova privaditi na to raven, toda vedel sem, v kaj prihajam, v klub, ki si želi sveže krvi in vrniti pravo ime, v katerem je sijal v prejšnjih letih. Vsi se zavedamo, da tega ne bomo dosegli čez noč, ampak z določenim procesom, ki ga poskuša veliko klubov, torej s pomlajevanjem in načrtnim izvorom igralcem. Mislim, da ima Laško dobro vizijo in je na pravi poti.

Ali torej je slovenska liga pravi poligon za razvoj mladih košarkarjev, ki v zadnjem času dobijo kar nekaj priložnosti v domačih klubih?
Slovenska liga zagotovo je poligon. Kot sem že rekel, pa je težje za mlade igralce, ker igrajo samo v slovenski ligi in ne dobivajo mednarodnih izkušenj. Jaz sem bil na primer v Laškem, ko sem bil star 18 let, takoj poslan v ogenj v evropskem pokalu. S tem smo dobivali samozavest, slovenska liga pa je bila le nekakšen sprotni poligon. Zagotovo je to minus za igralce, ker evropskih tekmovanj sploh ne vidijo. Še posebej zdaj, ko je Olimpija izgubila mesto v Evroligi, kar je zelo slabo za Slovenijo. Upam, da si bo kmalu izborila nazaj to mesto in da bo vlečni konj za vse slovenske klube in magnet za vse nadarjene igralce.

Svoj čas je Italija veljala za obljubljeno košarkarsko deželo. Vemo, da se tudi v italijanskih klubih zdaj pozna kriza. Vi imate ogromno izkušenj iz Italije. Kako močna dejansko je liga?
Zadnjih sedem oziroma osem let sem bil v Italiji. Liga je zelo zahtevna, saj so vsi igralci zelo dobro fizično pripravljeni. V italijanski ligi moraš biti dober atlet, poleg fizične priprave pa je treba biti tudi dober strelec. Če si specialist samo za eno stvar, težko preživiš kot tujec. V italijanski ligi ni toliko kombinatorike, veliko je protinapadov in hitro se zaključujejo napadi. Težko se je obdržati v italijanski ligi, je pa z manjšimi proračuni tudi padla. Prišli so slabši tujci in kakovost je nekoliko padla. Vseeno pa je še vedno veliko klubov, ki imajo denar in si lahko privoščijo dobre tujce. Ti klubi so tudi v vrhu.

Iz Ljubljane, kjer ste se dokončno uveljavili, ste se podali k Olympiacosu. Je bil to vaš klubski vrhunec? Gre vendarle za enega izmed največjih evropskih klubov.
Zagotovo je bil to eden izmed vrhuncev. Tudi v Žalgirisu je bila izjemna izkušnja, vrhunski klub z veliko tradicijo. Če gledamo pa poimensko, pa je Olympiacos pred Žalgirisom. Mislil sem, da se bom obdržal na tej ravni, toda težko se je obdržati. Potem sem šel v Italijo in se še enkrat vrnil v Žalgiris ter tudi k Olimpiji.

Omenili ste Žalgiris. Verjetno je bila tudi to edinstvena izkušnja, saj je Litva praktično edina država, kjer je košarka šport številka ena, še posebej Kaunas pa je dejansko povsem košarkarsko mesto.
Olympiacos je imel, recimo, milijon registriranih navijačev, to iz različnih športov, večinoma nogometnih. Čutiš odgovornost, da igraš za tako pomemben klub. V Žalgirisu pa sem res začutil, da je to šport številka ena v državi. V vsakem trenutku se je govorilo le o košarki in samo košarka je obstajala. Lepo je bilo igrati v Kaunasu in igrala se je zelo lepa košarka, ki mi je bila pisana na kožo. Podobno z veliko kombinatorike, ki so jo včasih gojili tudi pri nas. To je bila zares prijetna izkušnja.

Olympiacos je vedno veliko denarja vložil v ekipo, ko je nekoliko skrčil proračun, pa sta sledila zadnja dva velika uspeha in je dvakrat zapored postal evropski prvak. Vas je to presenetilo? Ste še v stiku s klubom in morda veste, kje je skrivnost tega uspeha?
Ljudje, ki so bili tedaj v klubu, so še vedno ostali na vodilnih položajih. Mislim, da se je menjal le predsednik, drugi pa so isti. Sem v stiku z vsemi svojimi nekdanjimi klubi in generalnimi direktorji, s katerimi imamo zelo lepe odnose. Sledili so viziji vseh vrhunskih klubov, da racionalizirajo stroške in pripeljejo igralce, ki so se predvsem pripravljeni podrediti kolektivu. Mislim, da je to edina formula, ki pelje k uspehu, in Olympiacos je šel po tej formuli, da zadrži okostje, najboljše igralce in pripelje igralce, ki so se pripravljeni podrejati sistemu. Dali so možnost trenerju, da deluje mirno in v kontinuiteti. Tako je uspeh tukaj.

Torej je ravno ta kontinuiteta ključna in to manjka na primer Olimpiji, ki je v veliki krizi?
Zagotovo to manjka vsem slovenskim klubom. Treba je verjeti v projekt. Tudi preživeti kakšne grenke in težke poraze. Včasih stopiti v obrambo trenerjem, da razvijajo igralce in to se zagotovo v prihodnjih letih obrestuje.

Pri Olimpiji je trener zdaj Aleš Pipan, s katerim sta sodelovala v Laškem in v reprezentanci. Je on pravi, ki s kontinuiteto in načrtnim delom pripelje Olimpijo nazaj na določeno raven?
Z Alešem Pipanom sva skupaj preživela nekaj zelo lepih trenutkov. Dal mi je v Laškem kot zelo mlademu priložnost, da sem se razvil, in mi dal možnost za prestop k Olimpiji, kjer sem si blazno želel igrati. To je bil eden izmed mojih glavnih ciljev. To še vedno pravim, da bi morala biti želja in cilj vsakega mladega igralca, da pride v Olimpijo in se pokaže na evropski sceni, s tem pa nekako odskoči. V mojih letih so praktično vsi igralci, ki so zaigrali za Olimpijo, dobili možnost, da se preselijo v boljši in bogatejši klub. Zdaj je to nekoliko težje, ker Olimpija ne igra v Evroligi. Mislim, da z dobro vizijo in kontinuiteto lahko Olimpija pride na stare in uspešne tire.

Pri Pipanu ste igrali tudi za izbrano vrsto. V tistih letih ste bili na evropskem prvenstvu leta 2005 in svetovnem 2006, ko je Slovenija odlično igrala, nosilec na položaju krilnega centra. Kakšni so spomini na ta leta?
Krasni spomini. Vedno se naježim, ko se spomnim Beograda in kako lepo je bilo igrati v Pionirju. To je bil slovenski Pionir. Še vedno trdim, da če bi se končnica igrala v Pionirju, bi bili mi kandidati za naslov, ne samo za medaljo. Pozneje, ko smo se preselili v Areno, je bilo drugačno vzdušje, Nemci so nas presenetili in vsi obžalujemo lepo priložnost. Vsakič me malo zaboli, ampak to so res lepi spomini. Nasploh je reprezentanca neki poseben spomin. Bila je neverjetna kemija med vsemi fanti. Imeli smo zvezdniško ekipo, ki pa je bila to samo po imenih, v slačilnici in na terenu pa smo delovali kot eno. Škoda, da takrat nismo naredili pike na i. Upam, da bo to v prihodnosti uspelo tem mladim fantom in super je, da je Jure znova prevzel vodenje. On ve, kaj je manjkalo reprezentanci. Upam, da se mu tudi v klubu da v roke en dolgoročen projekt, da gradi in naredi določen rezultat.

Pri nekaterih igralcih se hitro vidi, da imajo tudi neko trenersko žilico. Se vam je tak zdel tudi Jure Zdovc?
Jure je imel vedno pri meni posebno mesto. Zelo sem ga spoštoval in imela sva vedno zelo dober odnos. Mislim, da je tudi on mene spoštoval. Še vedno ga zelo cenim. Je odličen trener, zares se je razvil v vrhunskega in dokazal je, da je sposoben narediti vrhunske izide tako na klubskem kot tudi na reprezentančni ravni.

Na EP-ju 2005 je Slovenija blestela, nato pa naslednje leto na SP-ju, ko je bila morda ekipa še močnejša, nasprotniki pa nekoliko lažji, ni šlo tako zlahka. Se tekmovanji toliko razlikujeta oziroma je bilo težje, ker ste vendarle debitirali?
Se strinjam. Predvsem je razlika v sistemu. Na svetovnem prvenstvu se z nekaj sreče lahko dobijo ugodni nasprotniki, kot jih je zdaj Slovenija, in se lahko prebije do najvišjih mest. Na evropskem prvenstvu so ekipe bolj izenačene in se težje pride do najboljših mest. Tudi pozneje so izločilni boji in sistem je drugačen. Na svetovnem prvenstvu lahko dobiš tudi eksotične nasprotnike in greš v naslednji krog.