Začela se je zgodba o uspehu in novi, modernejši ter boljši košarki.

Pred več kot 50 leti so bili šole, vrtci, bolnice, javna stranišča in celo parki za belopolte in temnopolte ločeni. Temnopolti so morali sedeti na drugi strani avtobusa in celo stopiti s pločnika, ko je šel mimo belec. Drugačna je bila tudi košarka, šport, ki si ga je leta 1891 izmislil James Naismith, sicer tudi iznajditelj čelade za ameriški nogomet. A temnopolti košarkarji niso čakali Martina Luthra Kinga in drugih aktivistov, da bi lahko svobodno metali koš, in šport je počasi, a vztrajno dobival nove udeležence.

Belopolti proti temnopoltim prvič že med 2. svetovno vojno
Zgodovina se začenja leta 1944, ko je ekipa belopoltih igralcev z univerze Duke, ki se je poprej po vsej državi hvalila s svojo kakovostjo, sprejela povabilo na prijateljsko tekmo s svojimi temnopoltimi vrstniki s kolidža v Severni Karolini (North Carolina College for negroes). Tekma je bila nevarna in za takratne razmere neprimerna, zato so košarkarji Dukeja proti dvorani hodili s kapucami na glavi. Če bi jih dobili pri rekreaciji s temnopoltimi košarkarji, bi veljali za kriminalne zarotnike.

V dvorani, ki je bila trdno zaklenjena, so bili igralci, trenerji, dva sodnika in časomerilec. Tekma je bila skrivnost že takrat, tako pa je ostalo do danes. Rezultat je objavil šele Dan Klores v svojem filmu Black Magic (Črna magija), v katerem opisuje pohod temnopoltih košarkarjev na vrh svetovne košarke. Uspešni so bili že na prvi tekmi, rezultat je bil 88:44.

Temnopolti, ki so uradno prvi zaigrali v NBA
Šest let pozneje je NBA dobil prvega temnopoltega košarkarja, za začetnike pa veljajo trije. Chucka Cooperja je leta 1950 na naboru izbral Boston, ki ga je takrat vodil legendarni trener Red Auerbach. Cooper je v petih sezonah zaigral na 409 tekmah, s povprečjem 6,7 točke in 5,9 skoka na srečanje.

Le nekaj dni pozneje je prvo pogodbo podpisal Nathaniel "Sweetwater" Clifton, ki je zaigral za New York Kinckse. Leta 1957 je bil izbran v ekipo All-star, v osmih sezonah pa je vpisal povprečno 10 točk in 9 skokov na tekmo. Vzdevek Sweetwater (sladka voda) so mu zaradi njegove ljubezni do brezalkoholnih pijač nadeli že v otroških letih.

Prvi je na NBA-parket stopil edini še živeči košarkar omenjene trojice. Earl Lloyd, ki je bil poznan po svoji obrambi, je 31. oktobra 1950 le en dan pred Cooperjem in štiri pred Cliftonom v dresu Washington Capitolsev debitiral proti Rochester Royalsem. Leta 1955 je kot igralec nekdanje ekipe Syracuse Nationals postal NBA-prvak, zaradi svojega prispevka h košarki pa je bil leta 2003 sprejet v Naismithovo Hišo slavnih. Leta 1965 je imel priložnost, da bi postal še prvi temnopolti trener v zgodovini igre, a so se pri Detroitu zadnji hip odločili za Dava DeBusschereja. Lloyd je v devetih sezonah dosegel 8,4 točke in 6,4 skoka na srečanje.

NCAA se mora zahvaliti Haskinsu
Leta 1966 je svet univerzitetne košarke za vedno spremenil sicer belopolti trener Don Haskins. Na tekmi med svojim Texas Westernom in gostujočim Kentuckyjem je v prvo peterko poslal pet temnopoltih košarkarjev, ki so pozneje slavili z 72:65. Leta 1997 je bil predvsem zaradi tega podviga sprejet v Naismithovo Hišo slavnih, devet let pozneje pa še v NCAA-jevo. Prvi zametki temnopolte košarke na kolidžih sicer segajo v daljno leto 1916, ko je skupina devetih učiteljev, trenerjev in članov fakultete ustanovila prvo konferenco kolidžev za temnopolte košarkarje (Central Interscholastic Athletic Association), ki uradno obstaja še danes.

Hiša slavnih pozablja na pomembne temnopolte košarkarje
Kloresov cilj pa ni bil le predstavitev košarkarjev, ki so temnopoltim utrli pot pod obroče, želel je predstaviti tudi resno težavo pri sprejemanju članov v Hišo slavnih. Mnogi od tistih, ki so prispevali velik ali pa celo ključni delež k razvoju igre, so namreč še vedno pred vrati velike ustanove, ki počasti vse največje košarkarje sveta. "O vsakem, ki je tako ali drugače posegal v košarko, bi morali vsaj malce razmisliti. Ti igralci so igrali v obdobju, ko je na vratih trgovin pisalo, da temnopolti ljudje in opice nimajo vstopa, in ko NCAA ni dovolil, da kolidži za temnopolte igrajo v ligi. Žal nisem opazil nobenega navdušenja, da bi Hall of Fame naredila pravo stvar za te športnike, kar je sramota," je za New York Times dejal direktor za razvoj pri Hiši slavnih Fran Judkins.

Le enajst belopoltih z MVP-nagrado
Earl "The pearl" Monroe, Bill Russell, Magic Johnson, Kareem Abdul Jabaar, Wilt Chamberlain, Karl Malone in Michael Jordan so le nekateri med košarkarji, ki so košarko naredili takšno, kot jo poznamo danes. Le sedem belopoltih košarkarjev (Bob Petit (2x), Bob Cousy, Dave Cowens, Bill Walton, Larry Bird (3x), Steve Nash (2x) in Dirk Nowitzki) pa se je v 54-letni zgodovini podeljevanja nagrade okitilo z naslovom najkoristnejšega igralca Lige NBA, kar ni nobeno presenečenje. Po mnenju strokovnjakov so namreč temnopolti košarkarji, tako kot so moški močnejši od žensk, že po konstituciji, genih in številu hitrih vlaken (fast-twitch fibres) boljši atleti od belcev, kar dokazujejo predvsem na atletskih stezah in košarkarskih igriščih.

Že v času Birda in Magica rasa ni bila pomembna
V letošnjem polfinalu najmočnejše lige na svetu lahko med 57 košarkarji štirih moštev naštejemo kar 42 temnopoltih igralcev, med drugim tudi LeBrona Jamesa, MVP-ja rednega dela letošnje sezone. "Ko si bil otrok, ni bilo pomembno, kdo je najboljši igralec in kakšne barve je. Če je bil to Bird, sem metal trojke, če je bil to Magic, sem se trudil s podajami. Rasa ni bistveno vprašanje, če znaš igrati košarko, potem te bodo imeli ljudje radi," je dejal 24-letni krilni košarkar Clevelanda.

Kaj je hujšega, kot da te krije belec?
Številko belih igralcev pa bi rad povečal verjetno najboljši belec med košarkarji Bird, ki je zelo uspešno nastopal v dresu Boston Celticsev, s katerimi je trikrat osvojil žlahtni prstan: "Želim si več belopoltih v NBA-ju, čeprav me nič na svetu v moji karieri ni tako motilo, kot to, da me je kril belec. Kljub vsemu pa je to igra za temnopolte košarkarje, najboljši atleti na svetu so Afroameričani."

Anže Blažič