Oscar Robertson se Jugoslavije spomni le bežno. Foto: MMC RTV SLO/A. B.
Oscar Robertson se Jugoslavije spomni le bežno. Foto: MMC RTV SLO/A. B.

Največja težava zdajšnje košarke je, da igralci niso tako ustvarjalni, večina jih namreč spet in spet ponavlja iste stvari. Zanima me, koliko zdajšnjih igralcev bi lahko igralo takrat, ko je bilo na lestvici le osem klubov.

Oscar Robertson, Pedro Ferrandiz, Bill Russell, Artemik Arabadjian, Ricardo Gonzalez
V Fibino hišo slavnih je bil srejet skupaj s Pedrom Ferrandizom, Artemikom Arabadjianom in Ricardom Gonzalezom, medtem ko je bil kot posebni gost povabljen tudi Bill Russell. Foto: MMC RTV SLO/A. B.

Vse se je povsem spremenilo. Ko sem odraščal, nismo imeli denarja, starši so se ločili, kot temnopolti pa se nisem smel sprehajati po določenih delih mesta. Zato sem bil veliko na igrišču in se naučil košarke. Zdaj je povsem drugače, igralci se na sezono pripravljajo v raznih kampih, z osebnimi trenerji, utežmi, stvarmi, ki jih jaz nisem počel. Odraščal sem na kmetiji in vseskozi trdo garal, s tem pa sem se naučil prave tekmovalnosti.

Oscar Robertson
70-letni Američan je tudi član Naismithove hiše slavnih. Foto: MMC RTV SLO/A. B.

Vsak je nekaj posebnega, izjemni so bili Michael Jordan, Magic Johnson, Kareem-Abdul Jabbar, zdaj pa sta to, denimo, LeBron in Kobe, všeč mi je tudi igra Tima Duncana.

Wilt Chamberlain
Robertson je kot enega najboljših košarkarjev poleg Billa Russella označil tudi Wilta Chamberlaina. Foto: EPA

The Big O (Veliki O) oziroma O-train (O-vlak), kot mu pravijo nekateri, je v svoji 14-letni karieri igral za Cincinnati Royalse (1960-1970) in Milwaukee Buckse (1970-1974), s katerimi je leta 1971 edinkrat postal prvak Lige NBA. Sedem let prej je postal MVP lige, 12-krat je bil izbran v ekipo All-star, devetkrat pa v prvo peterko sezone. V karieri je dosegel 26.710 točk (povprečno 25,7 na tekmo), 9.887 podaj (9,5) in 7.804 skokov (7,5). Leta 1960 je v Rimu z ameriško ekipo osvojil naslov olimpijskega prvaka.

Preberite si intervju s še eno legendo Lige NBA - Billom Russellom.


Nekdanji organizator igre zdaj šteje 70 let. Dva dni po koncu evropskega prvenstva je bil v družbi kolegov sprejet v Fibino hišo slavnih, ki se je odprla pred dvema letoma v Alcobendasu. Ob tej priložnosti je z novinarji spregovoril zadnji dan EP-ja v Katovicah.

Kakšno je zadovoljstvo ob sprejetju v Fibino hišo slavnih in kako bi jo lahko primerjali z NBA-jevo?
To je zame velika čast, čeprav da sem v življenju prejel veliko podobnih nagrad, je ta ena največjih. Ko si mlajši te časti ne pričakuješ, zdaj pa je lepo videti, da nekdo le ceni tvoje početje na parketu. Seveda se Fiba in NBA hiša slavnih razlikujeta, a je to največja čast, ki jo lahko dobiš v košarki.

Bi lahko našteli pet najboljših igralcev vseh časov?
To je težko narediti, za to ste veliko bolj pristojni športni novinarji. Ko sem igral, je bilo veliko odličnih košarkarjev, kot so bili Bill Russell, Wilt Chamberlain, Bob Petit in tako dalje.

Se spominjate katerega izmed krajev iz nekdanje Jugoslavije?
To je pa težko vprašanje. Je bil Bled v Jugoslaviji? Spominjam se Titove rezidence.

Ste spoznali Tita?
Ne, seveda ne. Se pa spominjam še nekaterih mest, žal pa ne imen.

Zagreb, Beograd, Skopje ...
Da, seveda. Zelo dobro poznate ta mesta! Res smo igrali v njih, ne spomnim se sicer kje, a smo v enem izmed mest v Jugoslaviji igrali celo na prostem. Verjamem, da se je do zdaj vse skupaj že spremenilo. To je bilo pred 40 leti.

Kako bi lahko primerjali košarko vašega in zdajšnjega obdobja?
Največja težava zdajšnje košarke je, da igralci niso tako ustvarjalni, večina jih namreč spet in spet ponavlja iste stvari. Zanima me, koliko zdajšnjih igralcev bi lahko igralo takrat, ko je bilo na lestvici le osem klubov. Zdaj se namreč v Ligo NBA uvrstijo tudi tisti, ki na univerzah dosegajo po sedem, osem točk, pred 50 leti pa smo bili vsi, ki smo se podali v NBA, med najboljšimi univerzitetnimi igralci. Razen izjem, LeBrona Jamesa, Kobeja Bryanta, Dwighta Howarda in podobnih, zdaj polovice košarkarjev niti ne poznaš.

Zdaj gre verjetno tudi bolj za denar...
Tako je, a to ne le v košarki, tak je pač danes svet. Si vi ne bi želeli 20 milijonov dolarjev letno? Vse se je povsem spremenilo. Ko sem odraščal, nismo imeli denarja, starši so se ločili, kot temnopolti pa se nisem smel sprehajati po določenih delih mesta. Zato sem bil veliko na igrišču in se naučil košarke. Zdaj je povsem drugače, igralci se na sezono pripravljajo v raznih kampih, z osebnimi trenerji, utežmi, stvarmi, ki jih jaz nisem počel. Odraščal sem na kmetiji in vseskozi trdo garal, s tem pa sem se naučil prave tekmovalnosti.

Kako bi ocenili samega sebe?
Čeprav nisem bil pravi strelec, pa sem vedno poskušal razigravati soigralce, vseeno pa znal priti do odprtih metov. Za takšne številke, kot sem jih dosegal je treba imeti veliko minutažo. Zdajšnji košarkarji tega ne morejo zdržati. Sam sem bil na parketu tudi 46 minut.

Dosegli ste 181 trojnih dvojčkov, drugi zasledovalec je Magic Johnson s 138. Vas bo kdo kdaj ujel?
Najbrž ne. Vedeti pa morate, da v mojih časih niso šteli trojnih dvojčkov, s tem so začeli šele z Larryjem Birdom in Magicom Johnsonom, ko so začeli brskati po arhivih in jih veliko pripisali tudi meni. Imel sem jih še precej več, a tekme niso bile posnete, enako se je zgodilo tudi Russllu in Chamberlainu pri blokadah, kar je velika žalitev za oba, saj sta bila izjemna obrambna košarkarja.

Je kdo pozneje igral podobno kot vi?
Vsak je nekaj posebnega, izjemni so bili Michael Jordan, Magic Johnson, Kareem-Abdul Jabbar, zdaj pa sta to, denimo, LeBron in Kobe, všeč mi je tudi igra Tima Duncana.

Je dobro, da se v NBA odpravljajo tudi precej mladi igralci?
Če znaš igrati, potem leta niso pomembna. Zdaj je veliko govora o Rubiu, za katerega menim, da še ni dovolj dober za NBA. Pravilno se je odločil, da je ostal v Evropi, saj še ni dovolj močan. Z žogo pa zna tako ali tako preigravati vsak igralec.

Kej menite o mnenju mnogih, da imajo ameriški igralci več osnovnih prvin kot Evropejci?
To ni res. Vse je odvisno od tekmovanj pred članskimi kategorijami, na šolah. Ne vem točno, kako je v Evropi, a tu vseeno nimate več tisoč srednjih šol, ki bi igrale košarko, te pa potem dajale mlade košarkarje na kolidže in tako naprej. V tem je ključ.

Kdo vam je podelil vzdevek Big O?
Ne vem. Dobil sem ga že na univerzi. Menim, da mi ga je podelil eden izmed radijskih poročevalcev, vendar nisem prepričan. Bil pa je to eden prvih vzdevkov. Za mano so prišli Dr. J in vsi drugi.

Največja težava zdajšnje košarke je, da igralci niso tako ustvarjalni, večina jih namreč spet in spet ponavlja iste stvari. Zanima me, koliko zdajšnjih igralcev bi lahko igralo takrat, ko je bilo na lestvici le osem klubov.

Vse se je povsem spremenilo. Ko sem odraščal, nismo imeli denarja, starši so se ločili, kot temnopolti pa se nisem smel sprehajati po določenih delih mesta. Zato sem bil veliko na igrišču in se naučil košarke. Zdaj je povsem drugače, igralci se na sezono pripravljajo v raznih kampih, z osebnimi trenerji, utežmi, stvarmi, ki jih jaz nisem počel. Odraščal sem na kmetiji in vseskozi trdo garal, s tem pa sem se naučil prave tekmovalnosti.

Vsak je nekaj posebnega, izjemni so bili Michael Jordan, Magic Johnson, Kareem-Abdul Jabbar, zdaj pa sta to, denimo, LeBron in Kobe, všeč mi je tudi igra Tima Duncana.