Ljubljančan, ki je pred kratkim dopolnil 31 let, od leta 2017 igra za Šenčur Gorenjsko gradbeno družbo, s katero je letos v rednem delu državnega prvenstva zasedel drugo mesto. Že lani je bil izbran za MVP-ja rednega dela, potem ko je v povprečju njegova valorizacija znašala 21,1. Dosegal je 16,2 točke, 8,8 skoka in 2,4 podaje. Letos je njegova statistika še boljša. Valorizacija znaša 24, z 19,2 točke na tekmo je prvi strelec lige, z 11,1 skoka tretji skakalec, dodaja pa še 2,3 podaje.

Izkušeni levoroki krilni center je nekoč veljal celo za morda najbolj nadarjenega slovenskega košarkarja letnika 1990. Iz Parkljev je leta 2010 prestopil k Unionu Olimpiji. V Stožicah je igral v Evroligi in bil vmes tudi kapetan najuspešnejšega slovenskega kluba, pri katerem je ostal pet let. Razvoj kariere so ustavile poškodbe, ki pa so zdaj preteklost, in Dino uspešno igra v dresu Šenčurja. Gorenjska zasedba Ligo za prvaka odpira proti Cedeviti Olimpiji, starejši izmed bratov Murić pa je pred nadaljevanjem sezone spregovoril v intervjuju za MMC.

Dvakrat zaporedoma ste bili izbrani za najkoristnejšega posameznika rednega dela 1. SKL. Košarka je kolektivni šport, ampak verjetno je pa lepo dobiti tudi priznanja za individualne dosežke, kajne?
Kot pravite, košarka je moštveni šport in veliko stvari se mora uskladiti, da prejmeš takšen naziv. Na tem mestu bi se zahvalil soigralcem, saj mi brez njih to ne bi uspelo. To je splet okoliščin, malce znanja, nekaj sreče, dajem pa ves čas vse od sebe. Soigralci mi zaupajo, da vodim ekipo in delam stvari, ki jih lahko, oziroma vedo, v čem sem dober. Vesel sem, da sem dvakrat zaporedoma prejel takšno priznanje. Veliko mi pomeni, saj se to tudi ni velikokrat zgodilo do zdaj. Hvaležen sem in upam, da mi bo mogoče še tretjič.

Zdaj se začenja Liga za prvaka. S prvim delom ste lahko zadovoljni, kakšna pričakovanja pa imate v Šenčurju zdaj?
Drugo mesto je najboljša uvrstitev v zgodovini kluba, tako da smo zelo zadovoljni, da nam je uspelo. Izpolnili smo en cilj. Dobro smo delali celo sezono, hkrati pa je kemija v moštvu odlična. Toda to zdaj nič ne pomeni, če v Ligi za prvaka ne bomo pokazali enakih predstav oziroma še več. Najpomembneje je, da smo sebi pokazali, da se lahko kosamo z vsemi, če imamo dobro obrambo in igramo timsko košarko. Brez tega ne gre. Zdaj je cilj preboj med najboljše štiri. Če nam to ne bo uspelo, ne bomo zadovoljni, saj smo dokazali, da smo sposobni. Naša naloga je, da trdo delamo, bo pa treba imeti tudi srečo s poškodbami. Če ostanemo zdravi in zadržimo formo, lahko upamo na dobre rezultate.

Ko omenjate poškodbe, tudi vašo kariero so žal zaznamovale. Kako zdaj gledate na težave, ki ste jih imeli, in kako zahtevna pot je za vami, da ste prišli spet na raven, kjer ste zdaj?
Zavedam se, da ni nič dano vnaprej. Marsikateri igralec pride v takem primeru do neke točke, ko se ne znajde več, ko ne ve, kako in kaj. Znajdeš se pred neznanim in v takem trenutku je najpomembneje, da verjameš vase in v svoje sposobnosti, predvsem pa, da imaš ob sebi ljudi, ki te ženejo naprej. Oče, mama in brat so mi ves čas stali ob strani in mi tudi rekli, da košarka ni edina stvar in da me bodo podpirali, kar koli bom delal v življenju. Verjel sem vase in delal maksimalno, kolikor sem lahko. Na koncu se lahko v življenju razplete še bolje, kot načrtuješ. Vse skupaj se je dogajalo res na hitro. Naenkrat sem se kot obetaven igralec v Evroligi, kjer mi je Jure Zdovc dal konkretno vlogo, poškodoval. Te poškodbe so se dolgo časa vlekle. Pet let sem bil pri Olimpiji. Ko sem znova začel igrati, sem se znova poškodoval. Potem kar naenkrat ne vidiš izhoda. Sledila je operacija hrustanca, in nisem vedel, ali se bom vrnil. Nato pa sem spet nenadoma dobil štiriletno pogodbo s Šenčurjem, s katerim nam je zdaj uspel zgodovinski dosežek, prejel pa sem torej tudi individualno priznanje. Stvari so se obrnile v zelo dobro smer, bolje, kot sem pričakoval. Zdaj se ne obremenjujem s stvarmi, s katerimi sem se mogoče kot mlajši. Grem iz dneva v dan, poslušam svoje telo, še vedno pa dajem vse od sebe in se bojujem do konca.

Ste takrat kdaj pomislili, da je za vas košarkarska zgodba končana?
Ja, tudi o tem sem razmišljal. Ob takih poškodbah se znajdeš v neznanem. Ne veš, kaj bo. Pomislil sem tudi, da je to to. Poškodovan hrustanec, vsak dan te boli in ne veš, kako se bo po operaciji celilo. Tisto, v čemer si dober, ti je odvzeto. Veš, da imaš potencial, pa kar naenkrat ne moreš igrati. Si na dnu in je kar malce depresivno. Takrat je pomembno, da še naprej verjameš vase, in kot pravim, da imaš nekoga, ki te podpira in opogumlja. Da ti pove, da je košarka pomemben del življenja, a ni vse. Ko se ena zgodba končna, če se, se začne druga in se odprejo nova vrata. Družina mi je res ves čas stala ob strani in na koncu, kot sem rekel, se je izteklo še bolje, kot sem pričakoval. Treba je seveda trdo delati, a se to obrestuje. Razmišljal sem o koncu, ko nisem vedel, kaj bo. Težko je, ko gledaš tekme in vidiš, da košarkarji, s katerimi si igral v mlajših selekcijah, igrajo na ne vem kakšni ravni, ti pa ležiš z otečenim kolenom. Vseeno pa si rečeš, nekdo niti nima take možnosti, tebi pa je vseeno uspelo priti do tu, kjer si.

Vmes ste poskrbeli za izobrazbo in dokončali študij. Je bilo težko uskladiti vse skupaj?
Ja, je bilo. Včasih se sprašujem, kako mi je uspelo. Po tej poškodbi sem se vpisal na fizioterapijo. Dokončal sem študij in prakso. Zahvalil bi se Šenčurju, ki mi je to omogočil in dovolil. Brez tega dovoljenja se namreč ne bi mogel izobraževati in si prizadevati za to drugo kariero. Treba je bilo ves čas prilagajati tako šport kot šolanje. Obenem sem ves čas moral poslušati svoje telo. Včasih, če je bilo prenaporno, je bilo treba tudi izpustiti kakšen trening, mogoče delati malce prilagojeno in kakšen trening tudi izpeljati drugače. Prilagajal sem življenjski slog, se pa vse da, če se organiziraš in prilagajaš. Najpomembneje pri vsem je, da stvari delaš s srcem. Če delaš nekaj, kar imaš rad, potem sploh ni tako težko. Rad igram košarko in mi ni težko, recimo, poleg vsega iti ob koncu še na trening, prav tako se mi ni težko učiti fizioterapije, ker imam tudi to rad in rad delam.

Glede na to, da ste poleg košarkarske poskrbeli tudi za drugo, že razmišljate o prihodnosti, kaj boste počeli po koncu športne poti?
S prihodnostjo se dejansko ne obremenjujem. Še nekaj časa se zagotovo vidim v košarki. Odprt sem za vse. Lahko normalno igram in nimam nobenih težav. Seveda je kdaj prilagojen način, a danes je tako ali tako treba prilagajati treninge tudi zaradi ritma, ki je hujši, kot je bil včasih. Treningi in predvsem tekme so pogostejše. Če pogledamo Olimpijo, kakšen ima urnik, mora imeti prilagojeno. Če mučiš igralce, jih boš do tekme samo izpraznil. Pripraviti jih je treba do te mere, da so produktivni na tekmi, saj se živi od zmag. Da jih ubijaš in izmozgaš na treningu, potem pridejo na tekmo s težkimi nogami in ne morejo igrati. Trener mora biti tudi psiholog in razumeti igralce. Igralca mora pripraviti, da bo dal od sebe stoodstotno vse, ko bo tekma. V ekipah je 12 igralcev, v nekaterih še več in vse skupaj povezati med sabo je umetnost. Največji trenerji pa seveda to znajo.

Izstopate v 1. SKL-ju, ste razmišljali, da bi zaigrali znova na še višji ravni?
Sem in možnosti nedvomno so. Vem, da sem tega sposoben in da bi lahko brez težav igral na višji ravni, kot igram trenutno. S Šenčurjem imam sicer še pogodbo za eno leto. Mislim, da ima klub tudi še višje ambicije. Kot pravim, sem odprt za vse. Pred epidemijo covida so bile neke ponudbe, tudi iz tujine iz boljših lig, ampak sem bil vezan še s pogodbo. Odločil sem se, da ostanem, za naprej pa ne izključujem nobenih možnosti.

Prvi tekmec Šenčurja v Ligi za prvaka bo Cedevita Olimpija. Vi ste igrali za Olimpijo in bili tudi njen kapetan. V Stožicah ste doživeli Evroligo, pa potem tudi številne težave. Kako gledate na novo zgodbo, ki jo pišejo v Ljubljani po združitvi dveh klubov?
Zelo pozitivno. Slovenija potrebuje močno klubsko košarko. Tudi zato, da se lažje razvijajo mlajši igralci, ki potem lažje gredo nekaj naprej. Potrebujemo uveljavljen evropski klub. Cedevita Olimpija je sestavila dober načrt in neko zgodbo. Jedro sestavljajo kakovostni domači igralci, reprezentanti, kot so Edo, Blažič, Rupnik, Dimec … Želja je bil tudi Zoran Dragić in tako naprej. Mislim, da bodo v tem slogu nadaljevali naprej. Imajo torej nekaj najboljših slovenskih igralcev in kakovostne tujce. Olimpija mora biti močna. Letos to na parketu res dokazuje. Na dobri poti je tako v Ligi ABA kot v Evropskem pokalu. Kot je rekel Jurica Golemac, niso še ničesar naredili in zgodba še ni končana. Če se bodo preveč sprostili, lahko hitro padejo, zato morajo zadržati to raven. Jurica je kakovosten trener, kar je dokazal v Primorski z lovorikami in prebojem v Ligo ABA. Verjamem, da mu bo uspelo tudi v Ljubljani, in mislim, da so res na dobri poti.

Vaš brat Edo zdaj igra za Cedevito Olimpijo. Skupaj sta praktično igrala le v mlajših kategorijah. Ko ste bili vi v Stožicah, je bil on član Krke in tedaj je bil vajin bratski obračun sinonim ljubljansko-novomeškega derbija. Kako zdaj gledate na dvoboje z bratom?
Ko si starejši, bolj ceniš take dvoboje. Razmišljava, kdaj bo mogoče zadnji, ki ga bova imela. Oba letos bosta posebna, saj morda naslednje leto kdor koli od naju podpiše nekje druge in ne bo te možnosti. Ko sem bil pri Olimpiji, Edo pa pri Krki, sva se ves čas nekoliko zbadala in zares uživala. Takrat nisva toliko razmišljala, saj sva vsako sezono odigrala veliko tekem. To je bilo veliko rivalstvo, midva pa zelo mlada. Kot pravim, zdaj, ko sva starejša, to bolj ceniva. Zavedava se, da imava srečo, da lahko igrava drug proti drugemu na tej ravni.

Svojčas ste bili blizu reprezentance, a uradnega nastopa še nimate. Ste bili morda zdaj v zadnjem obdobju, ko je Fiba spremenila kvalifikacijski sistem, kaj v stiku z izbrano vrsto?
Bil sem v stiku. Dvakrat so tudi poslali reprezentančno vabilo za med 15, a se potem niso odločili zame. Vedno sem imel željo igrati za reprezentanco, zastopati, kot pravijo, svoje barve. Imeti to čast in se na tak način pokazati občinstvu. Želel bi na tak način pokazati, da sem se vrnil in da lahko igram na tej ravni. Preprosto me iz določenih razlogov, kot kaže, niso izbrali. Vem, kaj zmorem in kakšen igralec sem. Vse košarkarje spoštujem in cenim, zato ne želim preveč komentirati. Nekateri poznajo moj značaj in vedo, kakšen sem. Sem borec in rad zmagujem, zato imam kdaj tudi težak značaj. Žal se, kot kaže, v reprezentanci takšnega značaja bojijo. Me ne gane, saj vem, koliko je ura. Ne vem, kot kaže, se bojijo, da bi rušil avtoriteto. Toda nikoli nisem imel težav z velikimi trenerji in avtoriteto. Ne na primer z Zdovcem ne s Filipovskim … Če bi bil moteč, potem tudi v Šenčurju ne bi šlo tako, kot gre. Vem, kakšen igralec sem in kaj lahko dam. Se mi pa zdi malce smešno. Ne vem, po kakšni logiki naj bi bili nekateri igralci boljši od mene in naj bi dali na parketu več od mene. Mislim, da bi si zaslužil vpoklic.