Vstopnico za Pariz, kjer bo nastopilo samo 12 ekip, je prinesla le zmaga na kvalifikacijskem turnirju. Sloveniji je do zdaj med izbrano družbo košarkarske elite na največjem športnem dogodku uspelo sodelovati le enkrat. Neuvrstitev tako ni velika tragedija, nedvomno pa skrbi vzbujata način, na katerega je izbrana vrsta izgubila dve tekmi, in nemoč proti Grčiji, ki v francoski prestolnici ne bo v najožjem krogu favoritov, ter Hrvaški, ki je pot proti naslednjemu evropskemu prvenstvu začela celo v predkvalifikacijah.

Slovenija je pred tremi leti dobila tovrsten turnir v Kaunasu, kjer je v nepozabnem finalu na krilih Luke Dončića na kolena spravila Litvo in si priborila debi pod petimi krogi. Tudi v Tokiu so košarkarji igrali odlično, se vmešali v boj za medalje in po dramatičnem polfinalu za las ostali brez obračuna z ZDA za zlato. Nicolas Batum je blokiral polaganje Klemna Prepeliča za polfinalno zmago nad Francijo, Slovenci pa se niso pravočasno pobrali po bolečem porazu in na dvoboju za tretje mesto je bila boljša Avstralija.

Tisto poletje so košarkarji igrali najboljšo in tudi najlepšo košarko, hitro in moderno. Izjemen je bil Dončić, ki je odlično vključil soigralce. V olimpijadi med Tokiem in Parizom je bila reprezentanca zelo aktivna, ne z igro ne z rezultati pa ni navduševala, kot je predtem na japonskih igrah, ki so bile zaradi pandemije covida prestavljene za eno leto. Olimpijada, ki je tokrat tako trajala tri leta, je bila za slovensko košarko bolj kot ne razočaranje.

Leto po Tokiu je bilo na vrsti evropsko prvenstvo, prvo po pravljičnem Carigradu 2017. Slovenija je na turnir v Nemčijo odšla z visokimi cilji, okrepljena s povratnikom Goranom Dragićem in v najožjem krogu favoritov za končno slavje. Toda že v Kölnu, kjer je igrala skupinski del, je prejela zaušnico od Bosne in Hercegovine. Po opozorilu je s simultanko Dončića ugnala Francijo in osvojila skupino, toda v izločilnih bojih se je najprej namučila z, roko na srce, skromno Belgijo, potem pa se, ko ji je nasproti stala na papirju bistveno slabša Poljska, ki naj ne bi spadala v isti kakovostni razred, nenadejano po izjemno slabi predstavi poslovila v četrtfinalu.

Kljub neuspehu – nekateri tuji novinarski kolegi so zmago Poljakov označili za največje presenečenje izločilnih bojev v zgodovini evropskih prvenstev – je predsednik KZS-ja Matej Erjavec takoj po koncu EuroBasketa odločno podprl selektorja Aleksandra Sekulića. Vseeno sta bili pred svetovnim prvenstvom v igri sprememba in celo vrnitev Igorja Kokoškova, toda na koncu je KZS le vztrajal pri prvi odločitvi. Je pa prišlo pred naslednjim velikim tekmovanjem do sprememb v vrhu zveze, saj je odstopil generalni sekretar Rašo Nesterović. Nekdanji kapetan reprezentance je bil eden izmed tvorcev pravljične zasedbe leta 2017. Bil je najzaslužnejši, da je selektorsko vlogo sprejel Kokoškov in slovenski dres oblekel Anthony Randolph.

Sekulić, ki je bil del štaba Kokoškova v Carigradu, je reprezentanco prevzel novembra 2020, takoj tedaj poskrbel za preporod v primerjavi z igrami, ki jih je prikazovala pod taktirko njegovega predhodnika, in jo popeljal do zgodovinskih olimpijskih iger. Toda v nadaljevanju ni šlo več po načrtih in Slovenija je v zadnjih akcijah zaostala za cilji, ki jih je postavila. Lansko svetovno prvenstvo je sklenila na sedmem mestu. Objektivno je bil to korekten rezultat, saj v Azijo zaradi težav s poškodbami ni odpotovala v najmočnejši zasedbi, vseeno pa, kot je po prvenstvu priznal Sekulić, presežka ni bilo. Selektor je takoj zatem znova dobil zaupnico predsednika in vodstva KZS-ja.

Od zgodovinskega EuroBasketa 2017 so apetiti in pričakovanja košarkarskih privržencev na južni strani Alp izjemno visoki. Tudi košarkarji jaso govorijo o boju za najvišja mesta, toda letos zanje niso bili konkurenčni. Klavrno so se v Grčiji, domovini olimpijskih iger, razblinile sanje košarkarjev o drugem nastopu pod petimi krogi. Selektor je po zadnjem porazu odkrito dejal, da gre za neuspeh, saj je Slovenija v Pirej prišla po olimpijske igre, kot je zapisano, pa so nekateri razmišljali tudi o naskoku na kolajno. Na vprašanje, ali bi moralo priti do sprememb na njegovem položaju, pa je odgovoril, da to ni vprašanje zanj.

Hladno prho so prejeli že za začetek turnirja. Hrvati so namreč popolnoma nadigrali razglašene Slovence, ki so anemično spremljali, kako so jim sosedje odčitali konkretno lekcijo. Vmes je razlika znašala že 29 točk, do konca pa so Sekuličevi varovanci malce popravili podobo blamaže in znižali na –16. Zaradi tega so tudi ohranili možnosti za napredovanje. Po zanesljivi zmagi nad Novo Zelandijo so pokazali drugačen obraz, a kaj, ko so bili že dva dneva pozneje le nemočni opazovalci grškega šova. Tako kot proti Hrvaški je bil tudi proti Grčiji dvoboj odločen praktično že v prvi četrtini, ko si je tekmec priigral visoko prednost, njihovega vodstva pa Sloveniji ni uspelo več ogroziti.

Igra Sekulićeve vrste je spominjala na prvo polovico obračuna s Poljsko v četrtfinalu EuroBasketa pred dvema letoma, ko je bila ekipa taktično nepripravljena in nedorasla tekmecu. Napad enovrsten, nepovezan in brezidejen. Seveda je bila žoga v rokah Luke, toda zdelo se je, da se brez koncepta čaka, kaj lahko superzvezdnik Dallasa stori sam. Veliko težav je bilo tudi na drugi strani s porozno obrambo, kjer ni bilo začutiti ekipnega duha, ki naj bi krasil slovensko vrsto, prave borbenosti in nepopustljivosti, kar je pogoj za enakovreden boj na najvišji ravni.

Luka je eden najboljših košarkarjev na svetu. Posameznik, kakršnega slovenska košarka še ni imela. Toda tudi takšen virtuoz za uspeh potrebuje dober podporni kader. Trenutno ima ob sebi morda kar najožji izbor kakovostnih igralcev do zdaj. Jedro izkušenih košarkarjev je tri leta starejše, kot je bilo v Tokiu, kjer je vrhunsko odigralo svojo vlogo. Leta se poznajo, in če že ni bil v Pireju, pa se bliža s prihodnjim EuroBasketom, labodji spev generacije, ki je tvorila okostje tudi zlate carigrajske ekipe. Na vidiku ni mladeničev, ki bi lahko kmalu prevzeli breme nosilcev, toda tudi pred desetletjem, ko se je poslavljala t. i zlata generacija, ki je imela izjemno kakovostne posameznike, z izjemo četrtega mesta na Poljskem pa je izostal moštveni rezultat, je bilo marsikoga strah pomladitve. A sta se vseeno zgodila carigrajski in tokijski presežek.

Na srečo je Lukova predanost reprezentanci brezmejna. Ljubljančan se je moštvu pridružil le nekaj dni po bolečem porazu v finalu Lige NBA proti Bostonu. Dodatno je rane osolil pirejski neuspeh, toda Dončić je že napovedal nastop na evropskem prvenstvu prihodnje leto. Brez kančka dvoma načrtuje, da bo tam znova v igri za najvišja mesta, torej medaljo. Trenutna podoba slovenske reprezentance sicer ne vliva veliko upanja, a Luka je že večkrat dokazal, česa vse je sposoben. Ekipa zagotovo ni tako kakovostna, kot je bila v preteklosti, vseeno pa s tako dominantnim posameznikom lahko postane tudi moštvo bistveno boljše. Košarkarski čarodej iz Ljubljane je mnogokrat pokazal, da zna soigralce ne le narediti boljše, ampak iz njih potegniti največ. Prvi pogoj je le, da je selekcija taktično dobro pripravljena in pravilno vodena.