Eno od MMC-jevih je bilo: Kdo bo na EP-ju vodja reprezentance? Po krajšem razpredanju se je v glavi nekdanjega branilca splitske Jugoplastike in Partizana porodilo eno samo ime – Jaka Lakovič. To niti ni čudno, glede na to, da Slovenija v vseh teh letih ni znala ustoličiti nekoga za vodilnega igralca. "Vprašanje, če bodo igralci zdaj znali koga sprejeti," se sprašuje prvi slovenski reprezentančni kapetan, ki pri organizatorju igre Barcelone pogreša pomanjkanje avtoritete.

Je bil pa 50-letnik, ki je na naše prigovarjanje pred kamero spregovoril o (ne)izpolnjeni stavi ob Abrahamu, tokrat tudi bolj zgovoren o finančni sanaciji Uniona Olimpije. Ta je po njegovih besedah blizu dokončne rešitve, ob tem pa ni pozabil izpostaviti upravnega odbora, ki ima med drugim veliko zaslug tudi za uskladitev vseh interesov.

Lani ste na SP-ju v dnevniku za MMC pisali tudi o tem, da Slovenija nima vodje na igrišču in zunaj njega. Se je v letu dni to spremenilo? Koga bi vi izpostavili kot vodilnega igralca? Kapetan Nesterovič to za vas očitno ni …
Da je Nesterovič kapetan, je v redu. Je med najstarejšimi in najdlje igra. Ampak na igrišču je center težko vodja. To so izjeme. Ponavadi so to branilci, ali pa kakšna izjemna dvojka, trojka. Kdo drug naj bi bil vodja kot Jaka Lakovič. Po drugi strani, čeprav je super fant in odličen igralec, te avtoritete, ko bi se znal postaviti pred ostale in voditi ekipo, do zdaj ni pokazal in je nima. On je sijajen igralec in zelo koristen takrat, ko je tudi izjemno dobro voden. Najboljše je igral v Panathinaikosu, kjer je imel Željka Obradovića, ki ga je poznal do obisti. V Barceloni ni igral slabo, ampak niti približno tako, kot v Atenah. Zdaj bomo videli, ali bo postal vodja v reprezentanci. Tudi igralci ne razmišljajo tako. Vsa ta leta nismo imeli postavljenega vodje, in vprašanje, če bodo igralci zdaj znali koga sprejeti.

Kaj pa Matjaž Smodiš?
Smodiš ni niti približno klasični center, pokriva lahko višjega, nižjega igralca. Je v tem trenutku igralec, ki bi, glede na svoje kvalitete, kot borec, ki ne popušča niti za milimeter, lahko bil povezovalni člen. Tisti, ki bo znal Lakoviču pomagat pri tej vlogi, da bo Lakovič vodja, in z Nesterovičem rešil zadeve pod košem.

Že lani ste menili, da smo nekaj tekem sami izgubili kljub velikim "zvezdnikom" v ekipi. Zdaj je teh manj, selektor pa je isti. Bo tokrat drugače oz. koliko zmag je Slovenija sposobna v skupinskem delu?
Mislim, da imamo tu tudi nekaj sreče. Z Italijani vedno dobro igramo, Poljaki so na srečo precej oslabljeni, Francozi pa so nas tokrat trikrat zapored dobili in to je že pokazatelj nečesa. Predvsem upam, da bomo šli skozi ta prvi krog čim manj okrnjeni. Da dobimo te Poljake, in mogoče enega od preostalih dveh. Sijajno bi bilo, če bi šli naprej z dvema zmagama. Bom pa zadovoljen tudi z eno, samo da gremo naprej. Težko je reči, težko je karkoli napovedovati. Veliko bo odvisno od prve tekme z Italijani. Verjamem, da je zmaga proti Poljski zagotovljena. Če to ne verjamem, nimamo možnosti, da gremo naprej. Vendar tudi na papirju slabše reprezentance vsakič znova presenetijo. To je tista nevarnost …

Pipan poudarja, da gre za mešanico izkušenj in mladosti. Bo to dovolj za uresničitev cilja – uvrstitve v kvalifikacije za OI?
Lahko rečemo, da je Jagodnik izkušen igralec, ker je star 33 let, ampak on še ni odigral resne tekme za slovensko reprezentanco. Igranje za reprezentanco je čisto nekaj drugega kot za klub. Ali je to dobra kombinacija, se bo pokazalo na prvenstvu. Vso to dobro vzdušje, pripravljenost pustiti srce na igrišču, ne more nadoknaditi primanjkljaja kvalitete. Pet takih igralcev, ki jih manjka, je primanjkljaj kvalitete. Z vsem srcem res želim, da bomo uspeli narediti dober rezultat, vendar realno ne moreš pričakovati, da bomo peti, šesti, sedmi. Vse je odvisno od začetka.

S selektorjem Pipanom ne znamo dobiti odločilnih tekem. Tako je bilo že v Beogradu (proti Nemčiji), vendar smo kljub temu dosegli najboljšo uvrstitev na EP-jih. Menite, da je ravno ta samozadostnost, ko se izboljša rezultat s prejšnjih prvenstev, hiba te ekipe?
Nikoli nisem bil zagovornik teze, da moramo biti zadovoljni, da smo se uvrstili na prvenstvo. Lani smo ves čas poslušali od vodstva, tudi reprezentance, da moramo biti presrečni, ker smo tu. Poudarjanje naše majhnosti nima veze, seveda ima v nekem smislu, ampak po drugi strani pa nima: moraš imeti samozavest, na tekmovanje iti z ambicijo, če se da, biti najboljši. Pipan je prvi selektor na treh velikih tekmovanjih. V Beogradu sem ocenil šesto mesto kot uspeh. Sem pa v komentarjih tudi povedal, da bi lahko še več naredili. Glede na celotno situacijo, ob vseh slovenskih navijačih, je bila to ena redkih priložnosti, da Slovenija pride do medalje.Do nje pa nismo prišli, ker nismo bili taktično, psihološko in še kako drugače dovolj dobro pripravljeni. Na Japonskem smo izgubljali tekme v končnicah, strategijo igre smo zamenjali v toku prvenstva.

Tu je bilo narejenih kar precej taktičnih napak. Upam, da se je selektor Pipan iz tega veliko naučil in da podobnih zadev ne bo več. Če naš strokovni štab, naj bo to komu všeč ali pa ne, in nikogar ne podcenjujem, primerjamo s tistim od reprezentanc, ki imajo željo po najvišjih mestih, z izkušenimi trenerji in pomočniki, tu smo vsekakor v minusu.

Kaj ste v dozdajšnjih pripravljalnih tekmah najbolj pogrešali v naši reprezentanci? Kaj je še treba popraviti?
Veliko tekem si nisem ogledal, le to s Francijo. Tudi v naši reprezentanci je bilo, tako kot v drugih, veliko kalkuliranja. Pipan je ves čas igral z 12 igralci, imeli smo tudi nesrečo s poškodbami. Pogrešal sem trdno zastavljen koncept, kako in kaj bo igrala naša reprezentanca. Morda ga naš strokovni štab ima in je del nekega skrivanja, morda ima Pipan jasno sliko in bo stvari v tem tednu postavil na svoje mesto. Če je tako, potem je super.

Na svetovnem prvenstvu nismo imeli izdelane strategije, kdo so nosilni igralci, kdo so rezerve s pomembnimi vlogami, in kdo so tiste "vodonoše", ker ne more biti drugače. Tudi zdaj manjka tistih pet igralcev. V tem pripravljalnem obdobju, tudi zaradi poškodb, nisem videl zabetonirane prve peterke, neke prepoznavne igre. Naša reprezentanca je vse tekme igrala z 12 igralci. Tako se na prvenstvu ne bo igralo. Tam boš moral igrati s peterko, in še z dvema, tremi igralci, ob sili še deveti ali deseti. Nosilci bodo morali igrati po 30 ali 35 minut. Zdaj so igrali po največ dvajset. Vprašanje je, če se lahko tako transformirajo, in bodo, ko bo šlo zares, tako odigrali. Tega se malo bojim.

Kakšna je po vašem mnenju perspektiva slovenske reprezentance: Sandi Čebular ne more igrati niti v Olimpiji, pa potuje v Alicante …
Sandi Čebular je bolj ali manj splet okoliščin zaradi vseh teh odpovedi in poškodb. Pri perspektivi se zna pojavit velik problem. Ali se bo teh pet, ki so odpovedali nastop, drugo leto vrnilo. Ali bo Milič še igral? Kaj je z Udrihom? Kakšne so njegove igralske ambicije? Ali želi le podpisovati pogodbe v NBA-ju, dobro zaslužiti, košarka pa je že bolj v drugem planu? Kaj je s temi mladimi, itn.? Po tem prvenstvu bo potreben resen premislek in bo treba strokovno pristopiti k reševanju te problematike. O reprezentanci bo treba začeti razmišljati že takoj po prvenstvu.

Union Olimpija je pred novo sezono sestavila spoštovanja vredno zasedbo. Kot da se je nekoliko pod preprogo pometla finančna sanacija kluba … Nam lahko kot član upravnega odbora Olimpije poveste kaj več o tem?
Sanacija se ni pometla pod preprogo. Ta upravni odbor je prišel v situacijo, v kakršni ni bil še noben pred njim. Še nikoli ni bila Olimpija tako na dnu. Par mesecev nazaj to ni bil nivo ene vaške ekipe. Sem celo razmišljal o odstopu, ker stvari niso šle tako naprej, kot sem si jaz predstavljal. Zdaj pa ugotavljam, da je UO ogromno naredil. Sanacija poteka tako, kot smo se novembra dogovorili. Glede na kompleksnost situacije drugače ni šlo. To potrebuje svoj čas. Zdaj smo zelo blizu dokončne rešitve. Da pa stvari tečejo dobro, kaže tudi to, kakšno ekipo smo uspeli sestaviti.

Če bo z Dragičem vse v redu, mislim, da bomo z menedžerjem kmalu prišli do skupnega jezika, imamo ekipo, ki je dokaj kakovostna in zelo simpatična slovenski javnosti. Ti člani upravnega odbora se ne želijo izpostavljati, vendar so naredili velik posel do zdaj. Mislim, da bo Olimpija v pol leta klub, ki bo saniran finančno, ki bo imel jasno zastavljeno vizijo in na mizi podpisane sponzorske pogodbe. Veliko je bilo tu interesov, kar ni lahko uskladiti nikjer, še posebej v Sloveniji. Zdaj smo Olimpijo pripeljali tako daleč, da so vsi ugotovili, da ta upravni odbor želi le eno – dobro tej Olimpiji. Imam občutek, da zdaj eni in drugi želijo pomagati. Mene ne zanima, ali so eni desni ali so levi, ali se med seboj pogovarjajo ali ne, samo pomagajte tej Olimpiji.

Z delom direktorja Rajglja ste zadovoljni?
Ob njegovem prihodu so bila mnenja zelo različna. Ob iskanju novega direktorja sem rekel, da Olimpija potrebuje buldožerja, ki bo šel skozi vso to zmešnjavo in bo izvajal politiko UO-ja. Včasih bo moral biti grob, včasih bo v javnosti deloval neprijazen, ampak potrebovali smo človeka, ki je bil sprejemljiv za vse opcije. Očitno je bil Rajgelj tisti, in je del kompromisov, ki se dogajajo v Unionu Olimpiji. Ali bo direktor tudi v naslednjih letih, bo jasno po končni sanaciji. Pogovarjali se bomo lahko bolj trezno, brez kompromisov. Zaenkrat mislim, da svoje delo opravlja dobro.

Ž. K.