57-letni trener se je jugoslovanskim ljubiteljem košarke v srce zapisal kot strateg, ki je osvojil dva naslova prvakov Evrolige z Jugoplastiko, Francozi so si ga zapomnili kot čudodelca, ki je na vrh Evrope popeljal Limoges, leta 1996 pa je razveselil še severni del Aten s Panathinaikosom. Kariero je začel pri beograjskem Ušću, se preselil v Radnički in bil pet let pomočnik pri Crveni zvezdi, ko je leta 1986 prišel v Split, ki ga je leta 1990 zapustil za Barcelono. Sedel je še na klopi Paris SG-ja, Unicaje, Real Madrida in Tau Cerámice.

Kateri evropski uspeh vam je najljubši? Morda oba evropska z Jugoplastiko, neverjetni z Limogesom ali s Panathinaikosom?
Največji uspeh je zagotovo tisti z Limogesom leta 1993, saj mnogi trdijo, da lahko ekipa, ki na tekmovanje pride kot popolni avtsajder, tako uspe enkrat na sto let. To je bilo veliko presenečenje, verjetno največje v povojni košarki. Najljubši pa mi je zagotovo tisti z Jugoplastiko, še posebej leta 1989 v Münchnu proti Maccabiju, saj je šlo za klub naše skupne države. Ko smo se vračali, so nam Splitčani pripravili ogromen sprejem, kakršnega v življenju še nisem videl. Morda mi je najljubši tudi zaradi tega, ker je prvi in to z mlado ekipo, ki je prav tako veljala za avtsajderja. Nihče ni verjel, da lahko zmagamo v konkurenci Arisa, Barcelone in Maccabija.

Ekipo so takrat sestavljali Toni Kukoč, Zoran Sretenović, Luka Pavičević, Dino Radja, Duško Ivanović, Žan Tabak, Velimir Perasović in drugi, ki so bili med najboljšimi igralci, ki ste jih kadar koli trenirali. Koga bi izpostavili?
Najboljši košarkar, ki sem ga v življenju treniral, je zagotovo Toni Kukoč, takoj za njim pa je Dino Radja. Če bi moral izbrati najboljšega napadalca, bi se moral odločiti med Michaelom Youngom iz Limogesa in Louisom Bullockom, ki sem ga iz Italije pripeljal v Unicajo, pozneje pa k Realu. Morda je bil Young celo malce boljši, saj je bil boljši atlet, prvi strelec in skakalec ekipe. Imel sem srečo, da sem v življenju treniral veliko odličnih igralcev, eden izmed njih je zagotovo Jure Zdovc. On je eden mojih najljubših igralcev, ki sem ga treniral.

Kako to, da potem ni zaigral pri Jugoplastiki?
On je eden redkih igralcev, ki je imel zaradi svoje osebnosti, predanosti delu in načina igre v Splitu mesto organizatorja igre. Želel sem ga, a mi je takratni predsednik Olimpije Zoran Janković dejal, da prestop ne bo mogoč. Zdovc je bil neke vrste državno blago in jaz sem to razumel, zato tudi nisem vztrajal.

Je bil poleg Zdovca še kakšen Slovenec, s katerim ste želeli sodelovati?
Morda Peter Vilfan, zakaj pa ne. To je bil igralec, ki ga ena na ena ni mogel pokriti nihče. Take igralce imam rad, podoben je bil Predrag Danilović. Tudi če bi tak igralec prišel v spor z mano, bi mi bilo lažje, saj bi vedel, da lahko on odloči tekmo. Tak je bil tudi Saša Đorđević - to so vsi igralci, ki imajo veliko talenta in ogromno zmagovalne energije. Z Vilfanom sva dobra prijatelja, mislim, da bi bilo to sodelovanje uspešno.

Vodili ste same velike klube, s katerimi ste osvojili 19 državnih in evropskih naslovov, nikoli pa niste postali selektor. Zakaj?
Ko bi to moral postati, tako po vrstnem redu in logiki, nekateri niso hoteli. Naredili so vse, da to ne bi bil jaz. Sam sem mnenja, da to ni vplivalo na mojo kariero, saj nisem zato nič manj znan. Me pa pokličejo vedno, ko so v težavah, ko najboljši igralci ne želijo nastopati in tako dalje. Ko sem vedel, da Dejan Bodiroga ne bo zaigral, so mi to prikrivali in ponujali reprezentanco. Bi pa, če bi mi to padlo na pamet, prevzel katero koli reprezentanco, ne glede na politične in državne razlike, te me ne zanimajo. Letos sem imel nekaj pogovorov, da prevzamem francosko izbrano vrsto, ki ima 11 NBA-igralcev, za sabo pa Afričane z izjemnimi fizičnimi sposobnostmi, s kakršnimi sem že odlično sodeloval. To bi bil zame velik izziv, a so bili predstavniki njihove zveze zelo neresni, tako da se nismo mogli dogovoriti. Jaz sem profesionalec, oni pa laiki, ki ne želijo dobro francoski košarki. S takimi ljudmi ne morem sodelovati.

Ste bili kdaj v kakšni povezavi z Olimpijo ali slovensko reprezentanco?
Nerad govorim o klubih in reprezentancah, ki so me vabili. Me pa je nekega dne, ne spomnim se več točno, kdaj, poklical Željko Obradović in mi dejal, da me bo kontaktiral Iztok Rems (generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije, op. a.). To je vse, kar vem.

Kaj Sloveniji manjka do velikega uspeha?
Imate odličnega trenerja, ki mu je treba pomagati, saj si je to zaslužil. Kar se je prej dogajalo s Slovenijo in z Olimpijo, ni bilo složno. Ko s strani pogledate potencial, ki ga ima Slovenija, košarkarski, finančni, sodniški in tradicijo, potem ugotovite, da ne bi smeli imeti veliko težav. Imate velike igralce, kot je Ivo Daneu, pred katerim vedno vstanem, ko ga vidim. A težave se dogajajo le zaradi tega, ker ljudje ne morejo biti složni, v šali bi rekel, da je vse videti, kot da bi se družili z nami, Srbi. Mislim, da je Jure pravi človek za uspeh, ne bo pa uspel sam. Vsi bodo morali pozabiti lastne interese in "sesti za isto mizo". V Srbiji imamo, kar se tiče reprezentance, skupni interes, na nikogar se ne pritiska, nihče se ne vmešava. V Sloveniji je imel take težave Aleš Pipan, upam, da pri Juretu ne bo tako.

Srbska reprezentanca je ostala brez Igorja Rakočevića, ki se je odločil, da se bo po naporni sezoni spočil. Kaj to pomeni za srbsko ekipo?
Igor je postal zelo zrel človek in košarkar, se oženil in dobil otroka - da o njegovih izrednih igrah niti ne govorimo. To je zagotovo velik hendikep za Srbijo. Je pa srbska ekipa narejena tako, da v njej ni zvezd, saj jih srbska košarka nima. Ekipa je sestavljena iz solidnih, uspeha lačnih igralcev, ki se ne bojijo nikogar, koristi pa ji tudi trenutni položaj, da ne spada med favorite, zaradi česar lahko preseneti. Na Poljsko gremo igrat, pa kar koli bo bo. Sem optimist, mislim, da je ekipa sposobna priti med prvih pet.

Na drugi tekmi predtekmovalnega dela, 8. septembra, se bosta srečali Slovenija in Srbija. Kako sami vidite to tekmo?
To bo zelo težka tekma, zmagala pa bo ekipa, ki bo imela hrabrejše igralce in bo psihološko močnejša. Kakovost je na obeh straneh približno enaka, čeprav zadnjih informacij o slovenski ekipi nimam.

Favorit prvenstva je za mnoge Španija, na koga pa bi stavili vi?
Na papirju Španija, a redko se zgodi, da igralci kljub odličnim rezultatom zadržijo ta kult reprezentance. Morda je to uspelo le naši ekipi v preteklosti. Vse druge reprezentance so kot kresničke, nekaj časa svetijo, pozneje jih ni, potem pa se spet pojavijo. Ne verjamem, da bo Španija pripravljena tako kot prej, saj menim, da igralci, ki so osvojili že skoraj vse, poleg tega pa so jih ujela še leta, niso več tako lačni uspehov. Tako se je zgodilo z Argentino, Italijo in še marsikatero ekipo, da se je povzpela in padla. Igralsko zelo zanimiva je tudi Grčija, čeprav ne vem, kako se bo kot trener na njihovi klopi znašel Litovec Jonas Kazlauskas. Od tega bo odvisno zelo veliko. Nevarna je Litva, tu je tudi Rusija.

Od leta 2007, ko ste zapustili klop Tau Cerámice, ste brez kluba. Kakšna je vaša prihodnost?
Imam veliko željo, da se vrnem na košarkarska igrišča. Imel sem že nekaj ponudb, a moram spoštovati svojo kariero, saj sem povsod naredil dober rezultat. Zato ne želim izgubljati živcev, počakal bom tudi pet let, če bo potrebno. Če kluba ne bom našel, bom odšel v pokoj. Košarko pa še vedno spremljam, še celo bolj, kot sem jo prej, saj imam več časa. Še vedno me za nasvete kličejo mladi trenerji, ki jim pomagam. Vesel sem, kadar zmagujejo, takrat dobim celo občutek, da sem zmagal jaz. Taka je tudi moja hčerka Marina, ki je bila dve leti trenerka Hemofarma, kjer je osvojila dve državni prvenstvi in dva pokala, zdaj pa bo vodila Partizan. Ni mi dolgčas.

Hči bo vodila črno-bele, vi pa ste bili pomočnik pri Crveni zvezdi. Kako se to kaže v družini?
Ona že od rojstva navija za Partizan tako kot vsa njena družina. Le jaz in sin Nebojša sva privrženca Crvene zvezde.