"Mislim, da je dovolj kvaliteten igralec, da bo skozi te pripravljalne tekme in treninge nadoknadil zamujeno. Saša je igralec, ki ima glavo in pozna te stvari. On rabi tekme in treninge. Jaz mislim, da bo pravi," je MMC-ju še pred ponedeljkovo odločitvijo zdajšnjega slovenskega selektorja Zdovca razlagal nekdanji selektor Subotič. Po njegovem mnenju je tako njegovi ekipi, ki je leta 2003 na Švedskem neslavno pogorela, kot letošnji manjka(l) le eden igralec - nekdanji kapetan Rašo Nesterovič. "On bi bil pravi, ker bi te stvari znal urediti."

Poleg medsebojnega pristnega odnosa in reprezentančne košarice Vujačiču bi ju z Zdovcem lahko znova združil tudi skupen klub, vendar v Unionu Olimpiji po njegovih besedah temu niso znali prisluhniti. "Če mene pošljete v firmo, ki se ukvarja z izdelavo stolov, bo ta propadla v enem mesecu," je Subotič slikovito pojasnil glavni problem nekdanjega velikana evropske košarke. Pravšnji izziv je nato našel v "malčku" iz Zagreba, Cedeviti, ki bo ob močnem finančnem zaledju letos nastopala v Ligi NLB.

V zadnjih letih delujete v hrvaški košarki. Po Splitu ste prevzeli zagrebško Cedevito, kakšne izzive predstavlja za vas? Zakaj Cedevita?
To me je spraševalo veliko ljudi. Ko sem prvič dobil Cedevitino ponudbo, moram iskreno reči, da o tem nisem resno razmišljal. Ni se mi zdel klub, ki bi lahko nekaj naredil in napredoval. Ta ekipa je šele pet let v prvi hrvaški ligi. Vendar pa se je to spremenilo, ko sem se dobil z lastnikom kluba. Začutil sem željo in voljo, da ta klub nekaj naredi. Takrat so mi zatrjevali, da bo klub igral v Ligi NLB, in to me je pritegnilo. To ni prvič v življenju, da sem sprejel tak izziv. Gre za tretji klub v Zagrebu. Na začetku trenerske kariere sem prevzel tretji klub v Solunu in smo postali prvi. Prehiteli smo Aris in Paok ter igrali evropsko ligo. To sedaj me spominja na tiste čase ...

Kljub šestemu mestu v zadnjem prvenstvu boste v Ligi NLB lahko zaigrali s posebnim vabilom. Kakšne ambicije ima klub? Sestavili ste spoštovanja vredno moštvo z nekaj izkušenimi košarkarji ...
Govoril bom o svojih ambicijah, ne ambicijah kluba. Uprava si želi na vrh, kjer je mesto le za enega. Ali pa za dva ali tri. Narediti želim, tako kot povsod, kjer sem deloval, enega ali dva koraka naprej. V tem primeru, ko je bila Cedevita šesta na Hrvaškem, bi bilo o enem koraku malce nepošteno govoriti. Vedno želim narediti čim več. Mojih osebnih ciljev, ki so zelo visoki, pa ne zaupam niti najboljšemu prijatelju. Imam pravico sanjati!

Mnogi so vas zaradi izredno dobrega odnosa s slovenskim selektorjem in trenerjem Uniona Olimpije Juretom Zdovcem povezovali tudi s službo v Tivoliju. Je bilo res tako in zakaj se niste dogovorili?
Moram priznati, da je bilo. Ampak to je bila samo Juretova želja in želja župana Jankovića, s katerim se dolgo poznava. Na žalost v Olimpiji temu niso znali prisluhniti. Mislim, da je pravilno, da se je tako razpletlo. Ker če bi prevzel eno funkcijo v klubu, hkrati pa vedel, da nisem zaželen, bi se to hitro končalo. Z Juretom sva se pogovorila in dogovorila, da v takšni situaciji ni smisla. Olimpija je moj klub. Zanjo sem igral 12 let, ob Arisu bo vedno v mojem srcu. Vedno bom pomagal in navijal za ta klub, vendar se ne bom nikomur vsiljeval.

Kako komentirate trenutno situacijo pri Olimpiji? Nekateri igralci uhajajo ...
Ni prav, da Olimpija izgublja svoje ime in ugled v Evropi. Nikogar ne želim kritizirati. Vsak dela po svojih najboljših močeh, upam, da je tudi v tem primeru tako. Mislim, da je glavni problem v tem, da se ne ve, kdo je šef. V Olimpiji ni "gazde", zato je to še vedno, lahko rečemo, državni klub, odvisen od sponzorjev. Ne poznam ljudi v vodstvu kluba, ampak dokler ga bodo vodili ljudje z zelo malo izkušnjami v vodenju enega evropskega kluba, bo to tako. Če mene pošljete v firmo, ki se ukvarja z izdelavo stolov, bo ta propadla v enem mesecu. Ker tega ne znam. Klubi, kot je Olimpija, ki nastopajo v evropski ligi, morajo imeti ljudi, ki se na to spoznajo. Ne rečem, da moram biti to jaz. V Sloveniji je kar nekaj nekdanjih igralcev, ki so igrali v velikih klubih in so poznani. To je problem Olimpije: leta in leta opažam, da ne želijo nekdanjih igralcev, klubskih legend.

Bi bili zadovoljni s takim moštvom, kot ga bo imel Zdovc, v celoti sicer še ni sestavljeno, za nastopanje v Evroligi?
Večino teh fantov ne poznam. Poznam Američana Walsha, Ožbolta, ta dva, ki sta igrala v Bosni, in še dva tako na videz. Ko se bo ekipa sestavila, ko bo zaigrala na prijateljskih turnirjih, bi lahko kaj več rekel o tem. Tudi Jureta ni zraven, sicer vidim, da Zoran Martič zelo dobro in profesionalno opravlja svoje delo. Konec septembra se bo že več videlo, kakšna bo letošnja ekipa.

Kot slovenski selektor imate bolečo le eno izkušnjo - na EP-ju 2003. Kako zdaj gledate na tisto prvenstvo in takrat odločilni, famozni, poraz z Izraelom?
Mislim, da je bila to moja velika napaka, ker sem prevzel reprezentanco. Podlegel sem vplivom nekaterih ljudi, ki jih nočem omenjati. Napaka je bila le v tem, da sem bil takrat že 15, 16 let zunaj slovenske košarke. Poznal sem igralce, nisem pa poznal odnosov. Med igralci, novinarji, zvezo, sponzorji itn. Po tistem EP-ju v Turčiji sem dobil med seboj skregano reprezentanco. Nihče ni z nikomer govoril. Ta ni hotel priti, če bo nekdo drug povabljen in podobno. V kvalifikacijah smo bili v težki skupini z Italijo in Rusijo kot favoriti. Na koncu smo bili izenačeni z Rusi in odpotovali na to evropsko prvenstvo, kjer je bilo vse v redu do tistega nesrečnega dneva, ko smo igrali z Izraelom. V času kosila sta se stepla Gorenc in Tušek. To je ena črna točka v moji karieri in že takrat sem izjavil, da se, vsaj ob tej postavi, s tem ne bi želel več ukvarjati. Stvari niso tako urejene, veliko selektorjev se je že zamenjalo. Vedno je kriv selektor, nikoli nihče drug. To me boli, tudi zaradi mojih kolegov. Po dveh tekmah, ki sem si jih sedaj ogledal, je to najmočnejša reprezentanca doslej. Če bodo fantje pustili svoj egoizem in pustili dušo na parketu, da se naredi rezultat, bi lahko razmišljali tudi o kolajni.

EP na Švedskem je odmeval tudi po aferi med Markom Tuškom in Borisom Gorencem. Lahko zdaj, ko so se glave že povsem ohladile, poveste kaj več o tem?
Kot trener in igralec takšnega incidenta še nisem doživel. Tako zame kot za vse druge je bil šok. Zgodilo se je v hotelu v času kosila. Šele takrat sem izvedel, da onadva že več let ne govorita. Tega sploh nisem vedel. Hudo je bilo, ker so za sosednjo mizo sedeli Francozi s Parkerjem na čelu, tamle (se obrne proti drugi strani, op. a.) pa Izraelci, s katerimi smo igrali tisti večer. Ena natakarica je bila tako šokirana, da je začela kar kričati po hotelu. Mučno je bilo. Tega si nikdar več ne želim. Potem smo imeli sestanek v sobi. Zahteval sem, da oba gresta domov. Nekateri so bili proti temu, tako da je to vse propadlo. Zaradi ozračja v reprezentanci sem to sprejel in smo odigrali kot smo. Ne bi rekel, da smo samo zaradi tega izgubili. Šlo je za splet okoliščin, eden od vzrokov je bil tudi ta.

Takrat je s seznama tik pred odhodom na EP odpadel Saša Vujačič, ki vse do letos ni oblekel reprezentančnega dresa. Kako gledate vi na sago o njegovem nenastopanju, ki se je začela med vašim selektorskim mandatom?
Enako bi bilo, če bi za letos vprašali, zakaj na Poljsko ne gre en mladi igralec, gre pa Lakovič. Saša je takrat eno leto igral v Italiji, pred njim sta bila Lakovič in Petrov. Odločili smo se za bolj izkušene igralce, on si je dva dni pred odhodom zvil gleženj, tako da nismo hoteli tvegati. Da ni potem več igral za reprezentanco, je njegova odločitev. Ni bilo nobenega problema niti žalitve. Odpadel je tudi Ožbolt, pa vidite, kje je danes, odpadel je tudi Slokar. To so bili mladi fantje, ki so potem naredili kariero.

Slovenski košarkarji glasno napovedujejo medaljo. Je prav tako?
Če oni tako čutijo, je gotovo prav. Jaz mislim, da je Jure bolj zadržan. Trenerji so vedno bolj zadržani. Igralci lahko čutijo to na pripravljalnih tekmah. To vzdušje ali pa moč. Rekel bi, da je prav, da oni tako razmišljajo. Na trenerju pa je, da jih motivira in pripravi na vsako tekmo posebej.

Vi koga pogrešate v tej reprezentanci?
Raša (Nesteroviča, op. a.). On bi bil pravi, ker bi te stvari znal urediti. Tudi jaz sem ga pogrešal, ko sem bil selektor. Na žalost je takrat ravno zamenjal klub in se je odločil, da se dobro pripravi na novo sezono tisto poletje.

Sta se z Zdovcem kaj pogovarjala o letošnjem EP-ju, se je na vas obrnil za nasvet?
Ne. Pogovarjava se sicer dvakrat, trikrat tedensko. Jure bo to znal izpeljati. Ima svoj štab. Prvič je na EP-ju kot trener, ampak kot igralec ve, kaj to pomeni. To je povsem drug sistem.

Kaj Sloveniji napovedujete na Poljskem?
Če bodo igralci dali svoj egoizem na stran, kajti govorimo o NBA igralcih z milijonskimi pogodbami, mislim, da se lahko Slovenija bori za kolajno.

Kdo je za vas glavni favorit?
Letos ga prvič ni. Res je prava priložnost, ker je veliko izenačenih reprezentanc.