Organizator igre Geoplina Slovana je po mladinskem evropskem prvenstvu, na katerem je bil kapetan Slovenije, na koncu pa prvi podajalec in četrti strelec turnirja, dobil poziv v izbrano vrsto. Nemudoma se je Idrijčan odzval vabilu in že na prvi tekmi Pokala Ex-Yu debitiral za reprezentanco, na drugi pa začel kar v prvi peterki. Rupnik je torej najmlajši med izbranci Maljkovića, zanimivo, da je Goran Jagodnik starejši kar 19 let.
Rupnik velja za enega najbolj nadarjenih slovenskih košarkarjev. Med drugim je bil najkoristnejši posameznik revijalne tekme košarkarjev rojenih leta 1993, ki je bila odigrana v New Yorku. Na Luko so starejši slovenski reprezentanti naredili močan vtis, po treningih pa verjame, da je Slovenija sposobna izpolniti visoke cilje, ki si jih je zadala pred potjo v Litvo.

Kako je bilo, ko ste prvič prišli na igrišče v dresu slovenske članske reprezentance?
Težko je opisati te občutke. Vesel sem, da sem dobil priložnost že na prvi tekmi. Če bi še enkrat šel v igro, bi odigral nekoliko pogumneje in manj zadržano. Vseeno pa sem zadovoljen, saj nisem naredil veliko napak. Na začetku, ko me je Boža poklical, sem se kar malce zatresel. Potem pa sem se zbral.
Vam je po prvi tekmi Božidar Maljković dal kakšna posebna navodila?
Med tekmo mi je samo govoril, naj se sprostim in naj tudi kdaj vržem na koš. Rekel mi je, naj se ničesar ne bojim in naj v obrambi opravim svoje delo ter naj ne pustim Omarju Cooku, da me prebija. Mislim, da sem v obrambi svoje delo kar dobro opravil.
Kdaj so vas poklicali iz reprezentance in na kaj ste najprej pomislili?
V sredo zjutraj me je Matej Avanzo poklical, da bi radi, da se pridružim članski izbrani vrsti. Takoj sem se seveda odzval in čim prej sem želel priti v Ljubljano. Bil sem šokiran. To so do zdaj moje najprijetnejše izkušnje. Upam, da bom čim dlje v tej družbi, saj so vsi zares v redu fantje. Tudi zunaj igrišča so super. Nam mlajšim veliko pomagajo.
Kako potekajo same priprave?
O Božidarju Maljkoviću je škoda izgubljati besed. Je perfekcionist. Na treningih gre pogosto v podrobnosti. Treningi so kar naporni. Lahko rečem, da smo po koncu kar utrujeni.
Ste po izbirnih treningih pričakovali, da boste del članske izbrane vrste?
Med izbirnimi treningi nisem vedel, kaj pričakovati in ali bom del reprezentance ali ne. Vedel sem, da bom član mladinske reprezentance in da moramo na evropskem prvenstvu narediti čim boljši rezultat. Ta poziv v člansko izbrano vrsto pa je prišel pozneje in bil sem zares prijetno presenečen.
Z vami na pripravah je tudi Jaka Lakovič, ki je eden vaših idolov. Poleg tega še številni drugi veliko starejši igralci. Kako je v taki družbi?
Počutim se izvrstno. Jaka Lakovič, Matjaž Smodiš, Goran Jagodnik … Vsi so vrhunski igralci, med najboljšimi v Evropi, poleg vsega pa izjemne osebe. Vse še prihaja za mano. Še ne dojemam vsega skupaj.
Kako so starejši igralci sprejeli vas mlajše in kaj vas je morda najbolj presenetilo?
Na splošno se me vsi odlično sprejeli. Moram reči, da se vsak izmed starejših posveti nam mlajšim. Nas bodrijo, sprašujejo in ves čas pomagajo. Tudi drugače, zunaj igrišča, se dobro razumemo. Najbolj me je fasciniral odnos vseh teh igralcev. So res pravi profesionalci. Na vsakem treningu da vsak vse od sebe. So zares veliki igralci.
Ravno na vašem položaju igrata dva izjemna košarkarja. Kako se počuti 18-letnik, ko nasprotni na treningu stoji recimo Goran Dragić?
Motiv seveda ni težava. Poskušam se prepričati, da to ni Goran Dragić, ampak le soigralec. Poskušam nanj gledati kot na katerega koli nasprotnika na treningu. Potreboval bom kar nekaj časa, da se bom navadil na to. Seveda je povsem drugače, če nasproti stoji Goran Dragić ali pa soigralec iz mladinske vrste.

Za vami je evropsko prvenstvo za mladince. Verjetno s končnim rezultatom niste zadovoljni?
Seveda. 12. mesto na koncu ni realen pokazatelj. Dve oziroma tri tekme, ki bi jih morali zmagati, smo na koncu izgubili. Če bi, recimo, zadnjo tekmo s Turčijo dobili, bi prišli v četrtfinale, tam pa vemo, da je vse mogoče. Odloča praktično le ena tekma.
Se vam zdi, da je Slovenija sposobna v Litvi doseči visoko zastavljene cilje?
Verjamem, da. Še posebej zdaj, ko vidim, kakšna je kemija v ekipi. Vsak cilj, ki si ga ta reprezentanca postavi, je povsem izvedljiv.