"Prepričan sem, da bi bil na nas zelo ponosen tudi Gomelski," so bile besede enega najuspešnejših evropskih trenerjev Ettoreja Messine, ko je CSKA leta 2006 postal prvak stare celine. "Velika čast je biti prvi, s katerim je CSKA postal evropski prvak po velikem Gomelskim," je dodal italijanski strokovnjak, ki je po 35 letih "rdečo armado" vrnil na vrh Evrope. Moskovski velikan je bil šestkrat najboljši v Evropi. Več naslovov ima le madridski Real, prav toliko pa atenski Panathinaikos. Z besedami je Messina le potrdil, kakšno veljavo ima v Rusiji Gomelski še danes.

Trener v pravem pomenu besede
Gomelski je vsako moštvo, ki ga je prevzel, spremenil v zmagovito ekipo, ki si je podredila evropsko in v reprezenta

nčni kategoriji tudi svetovno elito. Zaradi sijajnih rezultatov in izjemnega prispevka k razvoju košarke v Sovjetski zvezi in pozneje Rusiji je tudi po koncu kariere ostal zelo spoštovan. Ko je avgusta 2005 v Moskvi umrl za posledicami raka, je o velikanu svetovne košarke tedanji minister za šport, nekdanji fantastični hokejist Detroit Red Wingosv ter ruske in sovjetske reprezentance Slava Fetisov dejal: "Njegova smrt je velika izguba za ves športni svet. Bil je izjemen taktik in strateg. Neverjeten psiholog, ki je bil kot trener močno pred svojim časom." Predsednik ruske košarkarske zveze Sergej Černov pa je dodal: "Bil je trener v pravem pomenu besede."

Kratko in jedrnato sta na najboljši mogoči način opisala "srebrno lisico". Sovjetski košarkarski Napoleon je preprosto zgodba o uspehu. Česar koli se je njegova roka dotaknila, se je spremenilo v zlato in v kraljici iger je "Aleksander Veliki" dejansko osvojil vse, kar se osvojiti da. Življenje je posvetil košarki in ji bil ves čas povsem predan. Je eden največjih trenerjev vseh časov, eden najbolj karizmatičnih, kar jih je vodilo velike evropske ekipe, z izjemnimi rezultati pa se je "Saša" z zlatimi črkami zapisal med največje in si pridobil naziv "boter sovjetske košarke". Gomelskega zares lahko označimo kot očeta moderne košarke v nekdanji Sovjetski zvezi. Nizkorasli Aleksander je zaslužen za največje uspehe klubov iz nekdanje največje države sveta, predvsem pa svoj čas v Evropi nepremagljive "zbornaje komande".

Začetki v Sankt Peterburgu

Aleksander Jakovlevič Gomelski se je rodil 18. januarja leta 1928 v Kronstadtu, mestu 30 kilometrov odaljenem od Sankt Peterburga, ki se je tedaj še imenoval Leningrad. V nekdanji ruski prestolnici je preživel vso svojo mladost in tudi skoraj triletno obleganje domačega kraja med drugo svetovno vojno. Hitro se je navdušil za šport. Glavne zasluge pa ima njegov učitelj telovadbe Jakov Ivanovič. Sprva se je "Saša" srečal z nogometom, ki ga je igral z vrstniki, v šoli pa se je najprej preizkusil na drsalkah. Že na osnovni šoli se je začel ukvarjati z odbojko in tudi košarko.

Gomelski je odraščal v družini pravih domoljubov. Oče je tako, ko je izbruhnila druga svetovna vojna, zapustil družino in šel na bojišče, čeprav so ga oblasti predtem aretirale. V vojni je bil ranjen in pozneje tudi odlikovan. Aleksander je imel, tako kot imajo danes otroci na stenah plakate s športnimi zvezdniki, portrete slavnih sovjetskih generalov. Po obleganju Leningrada se je družina izselila v vasico v bližini Čeljabinska, kjer se je mladi "Saša" v krutih časih naučil trde sovjetske discipline.

Sprva uspehi v ženski košarki
Prav disciplina, trdo delo in avtoriteta so bili zaslužni za vse uspehe, ki jih je na trenerski poti dosegel. S 168 centimetri prave perspektive v športu takrat ni imel in se je že zgodaj posvetil trenerstvu. 17 let je bil star, ko je končal sicer kar uspešno igranje. Obiskoval je trenersko šolo in dobil priložnost vodenja prve ekipe ženskega kluba Spartak. Novo službo je Gomelski vzel zelo resno. V ekipo je mladenič, ki je bil mlajši od večine igralk, uvedel disciplino in trdo delo ter poskrbel za nekaj novih potez tako v obrambi kot v napadu. Po uspešnih sezonah na čelu Spartaka je dobil priložnost vodenja moške ekipe.

Odšel je v Rigo, kjer je 25-letni Aleksander prevzel ASK. V Latviji, ki je tedaj še jasno sodila pod Sovjetsko zvezo, se je odlično znašel. Z vojaškim klubom je osvojil štiri zaporedne naslove državnega prvaka, sijajno pa je nastopil tudi v Evropi in ASK popeljal do prvih treh naslovov evropskega klubskega prvaka (1958-1960). Glavni nosilci ekipe so bili Janis Kruminš, Valdis Muižnieks in Maigonis Valdmanis. Za tretji naslov so v četrtfinalu košarkarji iz Rige ugnali Olimpijo. Tri zaporedne naslove ima poleg Gomelskejevega ASK-ja le še Split, ki je

bil najboljši med letoma 1989 in 1991. V Rigi, kot je tudi sam dejal, mu je uspelo izpopolniti svoj sistem dela, ki je nato prinesel velike uspehe na klopi CSKA-ja in reprezentance.

Med največje s CSKA-jem in SZ-jem
Nagrada za odlično vodenje kluba iz Rige je bilo mesto trenerja v Centralnem vojaškem športnem klubu, bolj znanem kot CSKA-ju. Že v drugi sezoni je popeljal Moskovčane na vrh Evrope. Pod njegovo taktirko je ''rdeča armada'' kar devetkrat zapored slavila v močni sovjetski ligi. Na klopi najuspešnejšega sovjetskega kluba je z manjšimi premori sedel od leta 1966 do 1988. Zatem je vodil še Limoges, nato pa bil tudi predsednik CSKA-ja. Po smrti so ga pri moskovskem velikanu razglasili za častnega predsednika, po njem pa se imenuje tudi domovanje najboljšega ruskega kluba vseh časov.

Kljub velikim trenerskim uspehom pa je glavni pečat pustil v vlogi selektorja. V reprezentanci je sicer sodeloval že prej in kot mlad trener pomagal številnim poznejšim odličnim sovjetskim strelcem izpopolniti tehniko meta. Prvič je izbrano vrsto na veliko tekmovanje popeljal leta 1961 in se že iz Beograda, kjer je s 60:53 v finalu ugnal gostitelje, vrnil z naslovom evropskega prvaka

. Petkrat zapored je postal evropski prvak, vmes tudi pred domačimi gledalci leta 1965, in na vseh teh petih turnirjih izgubil le eno tekmo.

Zlata naveza Gomelski-Belov
Skoraj 30 let je vodil izbrano vrsto in jo sedemkrat popeljal na evropski vrh. Tako kot pri CSKA-ju je bil tudi v izbrani vrstni njegova podaljšana roka na parketu izvrstni Sergej Belov, ki je bil, za kar ima veliko zaslug tudi Gomelski, izbran za najboljšega evropskega košarkarja vseh časov.

Vmes je vodenje reprezentance prevzel Vladimir Kondrašin. Leta 1972 bi moral Gomelski peljati sijajno sovjetsko ekipo na olimpijske igre. Poimenoval jih je kar "moji fantje". Pot v München mu je zaradi judovskega rodu preprečil KGB, da ne bi Gomelski morebiti dezertiral v Izrael. Sovjeti so postali olimpijski zmagovalci v najbolj kontroverzni tekmi vseh časov na olimpijskih igrah. "Zbornajo komando" so sestavljali večinoma igralci iz Gomelskejevega CSKA-ja. Finale so dobili proti ZDA, ki do tedaj še niso izgubili olimpijske tekme. Američani so ob koncu tekme že proslavljali zlato, a je ostalo še nekaj časa. S podajo prek celotnega igrišča so po sporni sodniški odločitvi Sovjeti prišli do zmagovitega koša. Leta 1977 se je nato "Aleksander Veliki" vrnil na selektorsko mesto.

Slovo z olimpijskim zlatom
Dokončno se je od reprezentance poslovil na način, kakršen se za tako uspešnega trenerja tudi spodobi. Leta 1988 je na olimpijske igre v Seul popeljal izvrstno generacijo s Šarunasom Marčiulionisom, Arvydasom Sabonisom, Rimasom Kurtinaitisom, Aleksandrom Volkovom, Aleksandrom Belostennijem, Valerijem Tihonenkom in drugimi izjemnimi posamezniki, ki je dopolnila vitrino Gomelskijevih lovorik še z zlato kolajno z največjega športnega dogodka. Z olimpijskih iger se je vrnil s tremi medaljami, ima pa izpopolnjeno zbirko. Prav tako s svetovnih prvenstev, prvak pa je postal leta 1967 v Urugvaju in 16 let pozneje v Kolumbiji.

Tudi po koncu trenerske in selektorske kariere je ostal v košarkarskih vodah. Napisal je tudi deset knjig o kraljici iger. S številnimi priznanji je bila počaščena izjemna kariera karizmatičnega trenerja, ki sta ga zaznamovali ruska disciplina in izjemna strokovnost. Je tako član Fibine hiše slavnih kot tudi Naismithove košarkarskega Hall of fama. Evroliga ga je uvrstila med 50 tistih, ki so v tekmovanju pustili največji pečat. Vsakoletna nagrada, ki jo podeljuje Evroliga za najboljšega trenerja leta, je dobila ime po košarkarskem "Aleksandru Velikem".