Letošnji EuroBasket je vse bližje in organizatorji so v zadnji fazi svojega dela. Kako je potekalo prvenstvo leta 2005, ki sta ga gostili Srbija in Črna gora, je za MMC predstavil eden izmed organizatorjev turnirja najboljših reprezentanc Ljupče Žugić.

Sloveniji bo prvenstvo izpred osmih let za vedno ostalo v lepem spominu. Izbrana vrsta se je pod taktirko Aleša Pipana prvič prebila v izločilne boje, s šestim mestom si je tudi priborila premierni nastop na svetovnem prvenstvu, množice navijačev pa so se odločile za "nostalgično romanje" v Beograd, kjer je Slovenija v Pionirju odigrala skupinski in v Areni še zaključni del. Tedaj se je tudi začel nekakšen navijaški "bum" okoli košarkarske izbrane vrste, ki jo podporniki od tedaj množično spremljajo na vseh velikih tekmovanjih.

Sijajna slika države ustvarjena v tujini
EuroBasket je imel v vsakem primeru velik uspeh, saj je bilo ogromno zanimanja za tekmovanje s strani javnosti. Uspeh pa je na koncu nekoliko pokvaril rezultat domače reprezentance, ki je izpadla že v prvem delu izločilnih bojev: "Cilji, ki smo si jih pred začetkom prvenstva postavili, so bili izpolnjeni. Slika o Srbiji, ki so jo po prvenstvu ustvarili v tujini, je bila sijajna. Pomembno delo je bilo opravljeno, kar se tiče infrastrukture – dvorane in hoteli na primer," je v uvodu dejal Žugić. Glavne težave pa so organizatorjem predstavljale vstopnice: "Največ težav za organizatorje so povzročali pritiski s strani kupcev za najboljše vstopnice. Težave pa je povzročalo tudi neposredno ločevanje navijačev sodelujočih konkurenčnih držav."

Cene vstopnic so bile primerljive s cenami za letošnji EuroBasket: "Za skupinski del tekmovanja so bile vstopnice po 15 evrov za prvo cono, deset za drugo in sedem evrov za tretjo. Prodajale so se tudi v kompletih za uvodni del – po 50, 35 in 25 evrov. Za sklepni del turnirja, ki se je igral v Beogradski areni, je bilo treba za četrtfinalno tekmo odšteti 30 evrov v prvi coni, 25 v drugi, 20 v tretji, 15 v četrti in deset v peti. Vstopnica za finalno tekmo je v prvi coni stala 60, v drugi 50, v tretji 40, v četrti 30 in v peti 20 evrov. Prodajali so se tudi kompleti vstopnic za del tekmovanja v Areni. Stali so 160, 120, 100, 80 in 50 evrov po posameznih območjih."

Velik interes za najboljše vstopnice
Prodajo vstopnic so začeli zelo zgodaj, podobno kot v Sloveniji pa je bilo tudi zanimanje za dragoceni listič veliko: "S prodajo smo začeli skoraj leto dni pred prvenstvom. Najprej je potekala prek spleta, nato prek Košarkarske zveze Srbije in z začetkom tekmovanja neposredno na blagajnah dvoran. Zanimanje za vstopnice je bilo veliko. Problem je bil zagotoviti boljša mesta v prvi coni, saj je bil zanje velik interes iz tujine in s strani domačih podjetij."

V Sloveniji si organizatorji prav iz vstopnic obetajo največji zaslužek, tudi v Srbiji in Črni gori pa je bil izkupiček prvenstva s finančnega vidika pozitiven in v skladu s pričakovanji: "Glede finančnega uspeha točne številke ne moremo razkriti, a je bil izplen nedvomno pozitiven, približno tak, kakršnega smo tudi pričakovali."

Finalna tekma podrla rekord
Organizatorji so se s svojim delom izkazali, karje bila, kot pravi Žugić, tudi odlična reklama za gostiteljico: "V svet je odšla pozitivna slika o Srbiji. Vse tekme so bile v neposrednem prenosu na ozemlju Srbije in Črne gore, kakor tudi za vse zainteresirane države. Glede na to, da so bile vse tekme odigrane brez problemov, brez kakršnega koli incidenta, je bilo fantastično. Finale se je igral pred 24.000 gledalci, s čimer je bil porušen rekord Fibe."

"Obiskanost tekem, ko ni igrala domača reprezentanca, je bila razumljivo znatno manjša," je dodal Žugić, a prav Pionir, ki ga je tudi izpostavil, je bil na tekmah Slovenije kar dobro zapolnjen: "Atmosfera na tekmah je bila sicer sijajna. Pozorno smo spremljali prodajo vstopnic, da smo nasprotne navijače ločili in jih postavili v točno določene sektorje. Recimo, v Beogradu, ko so vsi trije igrali v Pionirju, je bilo treba ločiti grške navijače od tistih iz Slovenije ali iz Bosne in Hercegovine. To se je potem ponovilo še v Areni."

Vseeno pa EuroBasket 2005 kljub organizacijski uspešnosti nosi za gostitelje črno piko in to je klavrn nastop domače izbrane vrste: "Ob dodelitvi organizacije je bila reakcija zelo pozitivna. Zdi se mi, da s strani javnosti kar preveč navdana z optimizmom. Zakaj to izpostavljam? Pričakovano je bilo, da bo zlata medalja pripadla domači izbrani vrsti, kar ni moglo imeti pozitivnega vpliva na reprezentante. Prepričan sem, da je to predstavljalo preveliko breme."

Veliko razočaranje domače reprezentance
Tri leta pred tem je reprezentanca, tedaj še Jugoslavije, postala svetovni prvak. Sloviti Željo Obradović je za domače prvenstvo sestavil moštvo z zvenečimi imeni na čelu z Dejanom Bodirogo, Željkom Rebračo, Vladimirjem Radmanovićem, Markom Jarićem in Igorjem Rakočevićem. "Pritisk na domačo reprezentanco je bil ogromen. Vsi navijači so pričakovali in zahtevali nemogoče," želje o naslovu oziroma vrhunskem rezultatu so se razblinile že kmalu.

"Nisem opazil, da bi bili igralci kaj posebej oziroma dodatno motivirani, verjetno je razlog tudi ta, da je večina reprezentantov igrala v tujih klubih. So se pa vsi z veseljem odzvali selektorjevemu vabilu," je še pristavil Žugić. V Novem Sadu je Srbija in Črna gora osvojila drugo mesto v svoji skupini ter se je nato pomerila s Francijo, ki je bila tretja v slovenski skupini (Slovenija je brez poraza napredovala v četrtfinale). Galski petelini so s 74:71 poskrbeli za veliko razočaranje domačih adutov. V izbrani vrsti naj ne bi bilo pravega reda, igralci pa naj ne bi bili osredotočeni, kot je to za zahtevno tekmovanje, kakršno je EuroBasket, tudi potrebno.